Komik Michael Ian Black povsem resno o težavah sodobnih mladih moških!

Komik Michael Ian Black povsem resno o težavah sodobnih mladih moških! (foto: profimedia) profimedia
7. 3. 2018

Rad sem uporabljal naslednjo kratko šalo: »Če želite kastrirati prijatelja, ga v restavraciji vprašajte, kaj bo jedel, ko pride natakarica, pa naročite v njegovem imenu.« Smešno, ne bi smelo biti tako lahko nekomu posneti perje njegove moškosti – a vendarle je.

To je uvodni odstavek, s katerim je ameriški komik začel razmišljanje o generacijah mladih fantov, ki so se med odraščanjem izgubile. Preberite njegovo mnenje.

Nedavno so pod streli ugasnila življenja 17 ljudi. Večinoma najstnikov. Floridska srednja šola se je pridružila nizu drugih ameriških šol, na katerih se je prelivala kri. Kaj imajo ta streljanja skupnega? Orožje seveda. A tudi fante. Dekleta ne pritiskajo na petelina. Večinoma to počno fantje. Ameriški fant je razklan. In to nas ubija.

Razklanost naših fantov je nasprotna položaju deklic, ki se prav tako soočajo s kupom nadlog, a stopajo v življenje dobro opremljene in znajo reševati težave. V zadnjih 50 letih se je definicija, kaj je ženska, popolnoma spremenila. Danes dekleta poslušajo, da so sposobne narediti in doseči karkoli. Kot pivnik vsrkavajo sporočila, da v šoli prekašajo fante na vseh ravneh. A ne gre zgolj za to, s čim se izkažejo v šoli. Danes dekleta obirajo še zrele plodove desetletja dolgih razprav o položaju ženske in njeni vlogi.

Fantje so medtem zastali. Ni bilo nobenega sorazmernega gibanja, ki bi jim pomagalo, da bi se naučili vloge moškega. Danes ni več dovolj »biti moški«. Danes pravzaprav ne vemo več, kaj to sploh pomeni.

Preveč fantov se je ujelo v past zadušljivega in zastarelega modela moškosti, ki se meri z močjo in ne dopušča ranljivosti, ne da bi mu bila odvzeta moškost. Modela, ki podpira prepričanje, da je bistvo moškosti moč nad drugimi. Ujeli so se v past in nimajo na voljo niti jezikovnega slovarja, ki bi jim omogočil pogovor o ujetosti, kajti besede, namenjene izražanju palete človekovih čustev, se še vedno razumejo kot nekaj preveč nežnega in ženskega.

Moški je danes izoliran, zmeden in v nenehnem sporu z lastno naravo. Mnogim se zdi, da včasih opevane lastnosti, kot so moč, napadalnost in tekmovalnost, niso več zaželene in potrebne, mnogi drugi niti niso nikoli začutili teh lastnosti v sebi. Ne vemo, kaj se od nas pričakuje in smo zato pošteno prestrašeni. A če bi hoteli zmanjšati ta občutek groze, nimamo na voljo nikakršnega modela moškosti, ki bi nam dopuščal, da čutimo strah, žalost, bridkost ali nežnost, ki se vsakodnevno izmenjujejo v človekovem življenju.

Primer: Pred nekaj dnevi sem čivknil nekaj teh misli na twitterju, prepričan, da se bo vsula množica sovražnih odgovorov in pripomb. Odziv me ni razočaral, dobil sem na ducate sporočil, v katerih so na vse možne načine napadali mojo moškost. Še najbolj prijazen odgovor je bila zmerljivka, da sem »sojin fant« (običajna žaljivka med skrajnimi desničarji, ki povezujejo sojo z ženskim hormonom estrogenom).

Izgubljeni moški, ki želi ohraniti pojem moškosti v zastareli obliki, ima torej le dve možnosti: umik ali bes. Izkusili smo že, do česa umik in bes pripeljeta. Streljanje po šolah je le ena od najbolj očitnih tragedij, ki se močno dotaknejo javnosti. Druge se v ozadju dnevno dogajajo po vsej deželi. Skupna točka vseh strelcev pa je bogata bera izkušenj, povezanih z zlorabo žensk.

Ne bi želel, da bi me razumeli narobe. Večina moških ne bo nikoli nasilna. Večina bo odrasla v zdrave osebnosti. Večina se bo naučila krmariti v globinah lastnih čustev in ne bo zavila na rušilno, uničujočo pot. Večina bo prijazna. Mnogi pa ne bodo.

Najbrž ne bomo nikoli razumeli, kaj požene nekoga v pobijanje drugih. Lahko pa prepoznamo vzorec, vzorec, ki kriče izstopa in bode v oči. To so fantje.

Verjamem v fante. Verjamem v svojega 16-letnega sina. Četudi vidim, kako požira svoje najstniške frustracije, odganja skrbi in se s težkimi, ropotajočimi koraki vzpenja po stopnicah do svoje sobe, ne da bi nama z ženo razkril, kaj ga muči. Rad bi mu pomagal, rad bi mu povedal kaj o ranljivosti in odprtosti, a ne morem, ne znam. Tudi jaz sem bil nekoč tak deček.

Mora biti neka pot, da razvijemo pojem biti moški, ne da mu pri tem odvzeli moškost. Ne vem sicer, kako naj se odpremo, se končno začnemo pogovarjati in se lotimo zapletenega položaja naše moškosti, mislim pa, da bi se lahko učili od žensk, ki so se pol stoletja borile, se pogovarjale.

Morda bi nam lahko bil feminizem navdih, morda bi lahko ubrali enako pot, kot so jo prehodile feministke v boju za svoje pravice. Vem, da se to ne da narediti čez noč. To preprosto ni mogoče. A nekje moramo začeti. Moramo se pogovarjati. Fantje so razklani in rad bi jim pomagal.

Vir: The New York Times