Ja, res bi bilo krasno, bi dejali naši najstniki, če bi bilo »šole konec«.
No, v resnici ni tako, šole še ni konec, kljub dejstvu, da se v zadnjem tednu junija za osnovnošolce konča pouk.
Narod odličnjakov?!
Tisti, ki so vse šolsko leto stopnjevali formo, so bili nagrajeni z visokimi ocenami, nekaj je tudi takšnih, ki nalogi niso bili kos in morajo zamujeno nadoknaditi med počitnicami na popravnih izpitih. Dejstvo je, da je takšnih (pre)malo in da je slovenska osnovna šola bolj kot hiša znanja postala čestokrat nekritična podeljevalnica dobrih ocen, štiric in petic. Ni namreč naravno in ne vzdrži, da zdaj že nekaj let zapored te ocene prevladujejo v spričevalih, trojka, torej ocena dobro, pa postaja – ne, je že – ocena, ki jo starši (in z njimi učenci) ne želijo videti v spričevalih. Kaj šele dvojke ali celo, oh, groza, enke. In k cilju imeti le najboljše ocene so usmerjene vse sile. Razmerja so porušena, in če bi sodili samo po tem merilu, postajamo Slovenci narod odličnjakov. Genijev. A žal ni tako.
Vse za dobre ocene
Za fasado dobrih ocen se skrivajo razlogi, o katerih se bolj ali manj na glas razpreda, v praksi pa ne naredi ničesar. Prvi in temeljni razlog je, kljub drugačnim trditvam in šolski zakonodaji, status učiteljev. Ti v praksi avtonomije nimajo ali pa je ta okrnjena. Zahtevni in pikolovski starši, čestokrat tudi agresivni, pod plaščem skrbi in korektnosti z izsiljevanji, pritiski in grožnjami velikokrat 'ščitijo' svojega otroka. Imperativ je brez slabe vesti tudi na tak način svojemu otroku omogočiti dobro startno osnovo v življenju in mu omogočiti vpis v želeno elitno srednjo šolo. Jasno je, da je to slaba usluga otroku, saj se bo moral prej ali slej soočiti z izzivi, konkurenco, težkimi preizkušnjami. In takrat, računajo starši, bomo ponovili vajo – z obiskom na šoli. To je postala slovenska folklora. Celo profesorji na fakultetah poročajo, da se starši študentov pritožujejo nad podeljenimi ocenami! Takšno udejanjenje svoje volje za vsako ceno (roko na srce, ne vedno in povsod) med učiteljstvom povzroča obrambne reakcije in ocenjevanje, ki velikokrat nima osnove v znanju, sposobnosti učenca, temveč v zadovoljitvi pričakovanj staršev. Pa čeprav so ta nerealna. To pa je slabo.
Učitelji tudi zaradi tega (p)ostajajo zaprti v svoje šolsko-akademske sfere in stroke, vse manj je empatije do otrok ter življenjskosti. Začaran krog. Drugače tudi ne more biti, saj so argumenti učiteljev povoženi, grožnje z mediji in inšpekcijami vsakodnevne, vztrajanje pri svojem brez osnove pa ime igre. V šolah se soočajo z vdorom povampirjene družbe, načinom razmišljanja z ulice in plehkostjo, kjer je pomembnejša od vsebine (znanje, vrednot, sposobnosti) zunanja podoba (šolska ocena). To je prenesen vzorec delovanja naše družbe v šolsko polje – agresivnost, glasnost in kritizerstvo teptajo strokovno utemeljene pedagoške argumente. Vse bolj se dogaja, da je šola samopostrežna trgovina, kjer vsi deležniki s polic vzamejo samo tisto, kar jim ustreza (pravice), drugo (dolžnosti) ostane nedotaknjeno. Kakšne bodo generacije otrok, če bodo tako slalomirali skozi življenje? Kakšna bo naša družba prihodnosti s takšnimi vzorci delovanja?
»Gremo na inšpekcijo!«
Na šolah velikokrat s strahom pričakujejo konec pouka, starši se lahko zoper zaključne ocene namreč pritožijo. Ali so te pritožbe tehtne, odloči posebna komisija, ki jo določi ravnatelj. To je prav. Ampak to je spet lahko oblika pritiska in izzveni kot izsiljevanje v smislu: če ne boste zadovoljili naših pričakovanj, gremo na inšpekcijo. To pa ni korektno, predvsem če je učitelj skozi leto spodbujal učenca in deloval pozitivno, in je daleč od ciljev pedagogike. Starši imajo vse šolsko leto možnost dobiti informacije o napredku in funkcioniranju svojega otroka, tudi o ocenah, na govorilnih urah, roditeljskih sestankih ali kako drugače (obveščanje prek e-redovalnice itd). Takrat je čas za usklajeno delovanje med učencem, starši in šolo, ne v dneh po koncu pouka. Zakonodajalec je v obstoječi šolski zakonodaji izhajal iz predpostavke korektnega sodelovanja vseskozi in med šolskim letom, dal pa je možnost, da se, zaradi različnih objektivnih okoliščin, starši in učenec zoper zaključno oceno pritožijo. Pritožba kot takšna ni vprašljiva, dvomljivo je izkoriščanje tega instituta. Ob tem se seveda postavlja tudi vprašanje korektnosti izvedbe pouka posameznih učiteljev, ki dejansko ne sledijo več sodobnim zahtevam, čakajo na pokoj, ali pa, predvsem mlajši, svojega poučevanja ne čutijo (več) kot poslanstva. Poučevanje v javnih šolah je namreč, oziroma bi moralo biti, poslanstvo. Učitelji niso prodajalci, starši niso kupci, učenci niso izdelki.
Se našim otrok godi najbolje?
V eni izmed nedavnih raziskav se otrokom v Sloveniji, skupaj z Norveško, menda godi najbolje. Na svetu! Pri tem so bila uporabljena različna merila, kot so izkoriščanje otroške delovne sile, poroke najstnikov itd. Izsledki raziskave sicer veselijo, saj smo v Sloveniji redkokdaj prav na vrhu kakšnih razpredelnic in primerjav, čeprav bi se morali tudi o tej raziskavi resno pogovoriti in jo vpeti v širši kontekst bivanja in funkcioniranja otrok v Sloveniji. Tudi o tem, ali z vpletanjem, pritiski in sugeriranjem starejših na delo šole, vse od vrtca do univerze, nehote proizvajamo generacije otrok, ki so zaradi lažnega občutja znanja in previsoke samopodobe (nasprotno imamo tudi množico dolgotrajno bolnih, depresivnih) sploh sposobni spoprijeti se z izzivi sodobnosti. Pri tem je največja odgovornost prav na starejših – roditeljih in tistih, ki jih poučujejo.
Besedilo: Srečko Vesel
Fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
