Nam najbližja zvezda resda umira, a ima pred sabo še nekaj milijard let.
Vsaka zvezda, tudi naše Sonce, bo nekoč umrla.
Zvezde imajo dolgo življenjsko dobo, od nekaj milijonov pa do več milijard let, toda ko pride njihov čas, sta dve možnosti: umrejo lahko na lep ali dramatičen način.
Vemo, da zvezde proizvajajo energijo in toploto s pomočjo jedrskega zlitja vodikovih jeder v svoji notranjosti, pri čemer prek dveh glavnih procesov nastaja helij. Pri tem nastala energija se širi navzven. Nastali sevalni tlak uravnoveša silo teže, zaradi katere bi se zvezda sesedla sama vase. In ko začne primanjkovati vodika, se začne zvezda starati.
Usoda zvezde je odvisna od njene mase.
Vemo, da bo zvezda z maso, podobno Sončevi masi, umrla na lep način. Naše Sonce je nastalo pred 4,6 milijarde let in že ves ta čas izkorišča vodik. Toda Sonce je velikansko in količina njegovega vodika je še vedno tako ogromna, da bo živelo še pet milijard let. Ko bo prišel njegov čas, bo zmanjkalo vodika v Sončevem jedru, s tem pa bo nehalo proizvajati energijo. Jedro se bo začelo krčiti pod vplivom sile teže, temperatura in pritisk pa bosta naraščala toliko časa, dokler ne bo postalo tako vroče, da bo vodik nadomestil helij in nadaljeval jedrsko reakcijo. Vodik v zunanjih plasteh Sonca bo medtem sprožil reakcijo zlitja in našo zvezdo spremenil v ogromno rdečo orjakinjo, ki bo zajela in uničila Merkur, Venero ter najverjetneje tudi Zemljo in Mars.
Nekaj milijonov let pozneje se bodo zunanje plasti plina rdeče velikanke razpršile in spremenile v planetarno meglico. Na fotografijah, ki sta jih posnela Hubblov in Spitzerjev vesoljski teleskop (zadnji lahko s pomočjo infrardeče svetlobe pokuka tudi skozi prah meglice), so te meglice podobne prelepim metuljastim oblakom barvitega plina. S proučevanjem meglic lahko izvemo več o usodi našega Sonca in naših planetov. Meglica se postopoma razprši, jedro zvezde pa se ohrani. Jedro, veliko približno toliko kot Zemlja, ne proizvaja več energije prek jedrskih reakcij, vseeno pa je še vedno izredno vroče in ima približno 100 tisoč stopinj Celzija. Zvezdo naj tej stopnji imenujemo bela pritlikavka.
Nekatere bele pritlikavke v blizu krožečih binarnih sistemih bodo prej ali slej povsem umrle. Včasih črpajo plin svoje zvezde spremljevalke in s pomočjo ukradenega plina postajajo čedalje večje, dokler niso tako velike, da je njihova masa več kot 1,44-krat večja od mase Sonca in eksplodirajo kot supernova, ki jo znanstveniki uvrščajo v supernovo tipa Ia.
Druga možnost njihove smrti je, da dve beli pritlikavki v binarnem sistemu trčita in povzročita supernovo. Toda supernove niso le posledica belih pritlikavk. Zvezde, katerih razvojna pot je nasprotna razvoju belih pritlikavk, umrejo relativno bolj nenadno in nič manj katastrofalno. Gre za zvezde, ki postanejo več kot osemkrat masivnejše od mase Sonca in se sesedejo same vase, ko jim zmanjka vodika. S tem povzročijo notranji udarni val, ki nazadnje zvezdo raztrga oziroma povzroči njeno eksplozijo. Te supernove uvrščamo med supernove tipa Ib in II.
Ostanki, ki jih puščajo za seboj, so ali nevtronske zvezde ali črne luknje. Umirajoče zvezde prek jedrskih reakcij proizvajajo vse znane težke elemente v vesolju in jih med umiranjem razpršijo po medzvezdnem prostoru. Planetarne meglice, na primer, proizvajajo večino ogljika, kisika in dušika, ki ga najdemo v vesolju. Supernove sproščajo vse težke elemente, ki nastajajo ali znotraj zvezde ali ob eksploziji. Ti težki elementi se postopoma reciklirajo prek oblakov molekularnega plina, ki ustvarjajo naslednjo generacijo zvezd. Elementi, ki so ustvarili Zemljo in vse okrog nas, celo naša telesa, so izvorno nastali na oddaljeni zvezdi, ki je umrla pred več milijardami let.
Življenjska doba Sonca
Sonce se bo pri starosti okrog deset milijard let začelo spreminjati v belo pritlikavko. Postajalo bo čedalje svetlejše in toplejše, potem pa mu bo začelo primanjkovati vodika in se bo spremenilo v rdečo orjakinjo s premerom do 300 milijonov kilometrov, tako da bo pogoltnilo vse notranje planete. Rdeča orjakinja bo izparela v planetarno meglico, ko se bo ta razpršila, pa bo za seboj pustila nepremično, toda zelo vročo belo pritlikavko.
Rojstvo Sonca
Naše Sonce se je rodilo pred 4,6 milijarde let v velikanskem oblaku molekularnega vodika.
Srednja leta
Ljudje na Zemlji obstajamo približno od takrat, ko je Sonce vstopilo v svoja srednja leta. Sonce se počasi topli in čez milijardo let bo Zemlja prevroča, da bi na njej lahko obstajalo življenje.
Rdeča orjakinja
Ko bo Sonce sčasoma porabilo ves vodik, se bo v približno petih milijardah let razvilo v rdečo orjakinjo.
Bela pritlikavka
Rdeča orjakinja bo za seboj pustila zgoščeno vroče jedro, ki mu pravimo bela pritlikavka. Veliko bo kot naš planet.
Novo na Metroplay: "Gledalci so razlagali, kako naj pustim moža" | N1 podkast s Suzano Lovec
