Lažni spomin - konstrukt, s katerim so utišali resnico žrtev spolnih zlorab

Otroci in odrasli, ki so preživeli spolno zlorabo, so ne le v neposredni okolici in širši družbi, temveč celo v sodnih postopkih soočeni z dvomom v njihova pričevanja.

Eden izmed najpogostejših argumentov obrambe obtoženih spolnih zlorab je tako imenovani 'sindrom lažnega spomina', koncept, ki v resnici nikoli ni bil znanstveno priznan kot veljaven sindrom. Kljub temu nekatere sodne izvedenske prakse in klinične psihološke stroke - tudi v Sloveniji - še vedno reproducirajo retoriko, ki žrtve postavlja v položaj osumljenih.

Ta diskurz je še posebej prisoten med določenimi sodnimi izvedenci in mlajšimi strokovnjaki, ki šele vstopajo v prakso, kar daje slutiti, da se je previdnostna paradigma glede spominov na zlorabe zavlekla v sam izobraževalni kurikulum. Takšno pojmovanje travmatskih spominov, ki pogosto zanemarja sodobna nevroznanstvena in travmatološka spoznanja o disociaciji in fragmentaciji travmatičnih spominov.

Na sodiščih in v medijih se pojavljajo primeri, kjer se pričevanja otrok in odraslih žrtev zlorab zavračajo kot rezultat manipulacij terapevtov ali kot posledica potvorjenih spominov. Namesto razumevanja kompleksnosti travmatičnega spomina se žrtve še vedno pogosto utiša s tem, da se njihovi spomini označijo kot neverodostojni.

Začelo se je že s Freudom

Začelo se je že pri Sigmundu Freudu. Freud je sprva pri svojem delu s klienti ugotovil, da je pri mnogih njegovih pacientkah vzrok za histerijo spolna zloraba v otroštvu. Kasneje je ta spoznanja opustil in razvil teorijo o Ojdipovem kompleksu, pri čemer je spolno zlorabo označil kot fantazijo pacientk, kar je pomenilo zanikanje travmatičnih izkušenj žensk.

V devetdesetih letih 20. stoletja se je v ZDA pojavila False Memory Syndrome Foundation (FMSF), ki jo je ustanovila družina Freyd, potem ko je Jennifer Freyd, priznana raziskovalka travme, razkrila spolno zlorabo v svoji družini. Fundacija je trdila, da gre pri obujanju spominov na spolno zlorabo za lažne spomine, ki so posledica sugestije terapevtov. Člani fundacije so pogosto nastopali kot priče obrambe na sojenjih oseb, obtoženih spolnih zlorab.

FMSF je formalno prenehala delovati leta 2019, ko so ustanovitelji priznali, da se zanimanje za fundacijo zmanjšuje.

Kljub temu pa koncept 'lažnih spominov' živi naprej v nekaterih strokovnih in laičnih krogih, pogosto brez kritičnega pregleda znanstvene literature.

Študije, na katerih je fundacija gradila svoja prepričanja, so bile metodološko problematične in so vključevale vsakdanje dogodke (kot je izguba v nakupovalnem središču), ki jih ni mogoče primerjati s travmatičnimi izkušnjami zlorabe.

Sindrom lažnega spomina danes velja za družbeno-psihološki konstrukt, ki je nastal znotraj specifičnega pravosodnega in kulturnega konteksta 90. let, brez ustrezne znanstvene validacije.

Resnična znanost o spominu priznava kompleksnost spominskih procesov, predvsem pa, da je travmatičen spomin lahko fragmentiran, potlačen ali disociiran, vendar zato nič manj resničen. 

Kaj vemo o možnosti napačnih spominov?

Res je, da psihološke raziskave (Elizabeth Loftus, James Coan in drugi) dokazujejo, da lahko človek pod določenimi pogoji ustvari napačne ali spremenjene spomine, še posebno v eksperimentalnem okolju (npr. 'Lost in the Mall' eksperiment). Vendar so ti eksperimenti v naravi benigni in ne vključujejo travmatičnih dogodkov – torej niso neposredno primerljivi z resničnimi spomini na zlorabe. Poleg tega večina raziskovalcev priznava razliko med laboratorijsko manipulacijo spomina in kompleksom travmatičnega spomina, ki temelji na fizioloških in psiholoških odzivih telesa in uma. 

Sodobne raziskave

Sodobna nevroznanost in psihologija danes tako jasno ločujeta med disociativno amnezijo, ki nastane kot obrambni mehanizem ob hudi travmi, potlačitvijo ali represijo spominov na neprijetne, vendar vsakdanje dogodke, lažnimi spominei, ki prek sugestij lahko nastanejo v določenih pogojih, vendar so navadno nepopolni, krhki in kratkotrajni, pa tudi običajno pozabljanje. 

Ključne razlike med spominskimi mehanizmi:

• Disociativna amnezija: Gre za nezmožnost priklica pomembnih osebnih informacij, običajno povezanih s travmatičnimi ali stresnimi dogodki. Ta oblika amnezije je pogosto povezana z disociativnimi motnjami in se lahko pojavi nenadoma. Čeprav je vključena v diagnostične priročnike, kot je DSM-5, ostaja njena nevroznanstvena osnova predmet razprav.
• Potlačitev (repression): Izvira iz psihoanalitične teorije in se nanaša na nezavedno izločanje neprijetnih misli ali spominov iz zavesti. Čeprav je ta koncept vplival na psihoterapevtske prakse, sodobna znanost opozarja na pomanjkanje empiričnih dokazov.
• Sugestirani (ali lažni) spomini: Naj bi nastali, ko posameznik zaradi zunanjih vplivov, kot so sugestije terapevta ali pritisk okolice, oblikuje spomine na dogodke, ki se niso zgodili. Nedavna analiza študije je pokazala, da jih je veliko težje ustvariti, kot se je nekoč mislilo.
• Običajno pozabljanje: Gre za naravni proces, kjer sčasoma pozabimo informacije, ki niso pogosto uporabljene ali čustveno pomembne. To vključuje tudi otroško amnezijo, kjer se posamezniki ne spominjajo dogodkov iz zgodnjega otroštva.

Raziskovalci, kot so Jennifer Freyd, Bessel van der Kolk, Judith Herman in drugi, poudarjajo, da so travmatični spomini fragmentirani, senzorični in pogosto dostopni le v določenih čustvenih stanjih. Travma povzroči disociacijo, kar pomeni, da oseba določene spomine 'odreže' iz zavestnega dojemanja, dokler jih ne sproži določen sprožilec.

Disociacija pri travmi deluje kot obrambni mehanizem, ki omogoča psihološko preživetje, kar Loftus in ostali apologeti storilcev, pogosto zanemarijo.

Apologeti predatorjev

Strokovnjaki, kot je Elizabeth Loftus, ki poudarjajo nevarnost 'lažnih spominov', praviloma (in zelo verjetno tudi namerno) ne razlikujejo med travmatičnimi in vsakodnevnimi spominskimi procesi.

Loftus tudi sicer velja za kontroverzno raziskovalko, ki je nastopala kot strokovna priča obrambe v številnih znanih in razvpitih primerih, kjer so bili storilci obtoženi spolnih zlorab ali celo umorov, med drugim Teda Bundyja in Harveyja Weinsteina.

Kritiki (vključno z Jennifer Freyd in Judith Herman) ob tem opozarjajo na njeno očitno pristranskost, saj se je povsem odkrito pogosto postavljala na stran obrambe posameznikov, obtoženih hudo nasilnih dejanj. Očitajo ji tudi, da je z uporabo svoje raziskovalne avtoritete relativizirala pričevanja žrtev, ne da bi upoštevala sodobna spoznanja o travmi in disociaciji.

Loftus je bila deležna kritik tako zaradi navzkrižja interesov, saj je sodelovala v pravnih primerih, kjer je bila finančno nagrajena za pričanje v korist obrambe, kot obtožb glede etičnosti svojega raziskovalnega dela, ker v določenih primerih ni pridobila ustreznega soglasja udeležencev raziskav.
 
Čeprav Elizabeth Loftus ostaja pomembna znanstvenica na področju raziskav spomina, je hkrati kontroverzna figura, katere delo je pogosto interpretirano kot orodje obrambe obtoženih spolnih zlorab in nasilja.

Strokovni konsenz danes ločuje:

• validno kritiko sugestibilnosti spomina v vsakodnevnih situacijah, kjer je Loftusova prispevek nesporen, 
• od neutemeljene generalizacije na travmatične spomine, kjer pa sodobna travmatologija kaže drugačno sliko.

Utišane žrtve in dolžnost stroke

Danes je jasno, da 'sindrom lažnega spomina' nikoli ni bil znanstveno potrjen sindrom. Vendar pa še vedno živi v diskurzu določenih pravnih in psiholoških krogov, kjer služi kot orodje za diskreditacijo žensk, otrok in odraslih, ki spregovorijo o spolnih zlorabah.

Naloga stroke in družbe je, da tem glasovom prisluhne in razume razliko med manipulacijo spomina in travmatično disociacijo. Samo tako lahko žrtve dobijo glas, ki so jim ga zgodovina, stroka in pravosodje predolgo odrekali.

• Preberite si tudi: Lažni spomini - nova analiza kaže, da jih je težje ustvariti, kot se je nekoč mislilo