Umetnost tetoviranja: Koža kot slikarsko platno!

Umetnost tetoviranja: Koža kot slikarsko platno! (foto: Nives Cvikl) Nives Cvikl
Vir: Jana
28. 10. 2016

»Prvi razlog je ego, drugi, če ima sosed kravo, jo hočem imeti tudi jaz, in tretji, da če si včasih lahko dobil delfinčka, lahko danes na koži nosiš umetniško sliko.«

Dober tetovator lahko popravi še tako ponesrečen tatu.
Mojca na starodaven način tetovira staroslovanske motive.
Aleš Škapin je v Sloveniji zbral tetovatorje iz vsega sveta.
Gajini tatuji pripovedujejo zgodbe.
Tetovatorka Katja (levo) in tetoviranka Nataša (desno). Obe zadovoljni s končnim rezultatom.
Prikaz tradicionalnega tetoviranja iz Samoe.
Urša ima rada hitre motorje, gotiko in markantne tatuje.

Tako na kratko povzema razloge za skokovito priljubljenost tatujev in pravo renesanso tetoviranja v zahodnem svetu Aleš Škapin, ki je letos že devetič organiziral tatu konvencijo.

»Najprej smo bili v Krškem, vmes v Ljubljani, zadnja tri leta v Mariboru. Letos je prišlo več kot 80 artistov iz 15 držav, od evropskih do južnoafriških kolegov, prišla sta artista s Samoe, ki delata po tradicionalnem, dva tisoč let starem načinu tetoviranja.«

V Sloveniji imamo odlične tetovatorje, najbolj znan je gotovo Dejan Marič, ki je lani v Las Vegasu pometel s svetovno konkurenco, in ogromno vzhajajočih zvezd, razlaga Škapin, ki se strinja s primerjavo, da tako, kot smo včasih razkazovali avtomobile, danes razkazujemo tatuje.

»Včasih se je pol leta šparalo za kravo, zdaj pa za tatu. Glavno, da je narejen do poletja, ko grem na dopust!«

Umetnost tetoviranja je v zadnjih desetih letih silno napredovala. Iz delfinčkov, ki so se čez leta razlezli v kita, so današnji tatuji umetniške slike v barvah in odtenkih.

»Tatu je danes umetnost, vsak je unikaten. Tukaj ne pomaga noben Fotoshop, nobeno kopiranje, nobena šminka. Tukaj ni blefiranja in ni popravkov. Tetovatorji so umetniki. Zadnja tehnološka pridobitev v tetovatorski industriji je robot, ki tetovira. Ampak nikoli se ne more kosati s pravim umetnikom, s tetovatorjem, ki kožo vidi in čuti.«

Kadarkoli in kjerkoli, vedno zbuja pozornost

Tetoviranje ni nič novega ali lokalno omejenega, ima pa na različnih koncih sveta in v različnih zgodovinskih obdobjih drugačen pomen, od dekorativnega prek religioznega in magičnega do kaznovalnega. Tatu je v preteklosti označeval identiteto, status, poklic ali lastništvo.

Najstarejši znani tetovirani Evropejec je Ötzi, pet tisoč let star neolitski lovec. Na njegovem mumificiranem truplu so vidni tatuji predvidoma terapevtske narave. Na podlagi arheoloških ostankov vemo, da so v starem Egiptu tetovirali plesalke, da bi bile še bolj privlačne. Stari Grki so do tetoviranja zavzeli negativno stališče, uporabili so ga kot uradno sankcijo kaznovanja, s tatuji so označevali sužnje in ujetnike. Tetovažo so označili za 'stigmo', sram. Kaznovalno tetoviranje so od njih prevzeli stari Rimljani, ki so s tatuji označevali gladiatorje, zapornike in sužnje, te celo po obrazu, da je bila integracija v družbo dokončno onemogočena. Prvi kristjani so pripadnost svoji veri izražali s tetoviranimi religioznimi motivi, kar je cerkev v 8. stoletju strogo prepovedala. V Evropi je trajalo obdobje brez tatujev vse do 18. stoletja, ko so prišli evropski pomorščaki v stik s pacifiškimi ljudstvi, kjer ima tetoviranje dolgo, neprekinjeno tradicijo z močno kulturno konotacijo. Do dvajsetih let preteklega stoletja so tetoviranci nastopali kot spake v cirkusih, nato so tatuji nakazovali pripadnost nekaterim poklicem (vojaki, mornarji) in družbenim skupinam (vojni veterani, kriminalci, v sedemdesetih letih pankerji in motoristi). Na prelomu tisočletja so tatuji postali širše družbeno sprejemljivi.

Ženska koža

Morda se komu zdi, da je tetoviranje moška stvar, in mogoče je kdaj res bila. Današnja opažanja pa kažejo, da so tetovatorski saloni bolj zbirališče žensk kot moških. Menda zato, ker imamo ženske zaradi svojega biološkega poslanstva višji prag bolečine. Pa bolj potrpežljive smo menda. Hm.

Ženska koža tudi v preteklosti ni ostala nepopisana. Omenili smo že tetovirane staroegipčanske plesalke in svečenice, tetoviranje žensk v Polineziji je stvar neprekinjene tradicije. Pogled v bližnjo zgodovino kaže, da so ženske do tovrstne umetnosti gojile velike simpatije, čeprav to ni bilo družbeno najbolje sprejeto. S tetovažami so v času in okolju, kjer jim družbene norme niso omogočale svobodnega delovanja, gibanja, izražanja, prevzele simboličen nadzor nad svojim telesom ženske visoke družbe viktorijanske Anglije 19. stoletja, ki so tatu imele kot nepogrešljiv okras. Tatu sta imeli celo kraljica Viktorija in mati Winstona Churchilla, ki ji je zapestje krasila zelo opazna tetovirana kača. Ženske nižjih slojev tatujev niso doživljale tako romantično. Pogosto so jih prisilno tetovirali in nato razkazovali v cirkusih kot spake.

Osemdeseta leta so prinesla plastično kirurgijo, drobni tatuji pa so dokončno prevzeli estetsko vlogo. S prelomom tisočletja so se poslikave na kožo večale, iz bolj ali manj zakritih predelov so se dale na ogled kot kos obleke ali nakita. Izraz dekadence? Preobilja? Naveličanosti? Ali ...?

Ženske še nikoli v zgodovini niso bile deležne toliko svoboščin. In, paradoksalno, hkrati obremenjene z nedosegljivimi pričakovanji – ves čas bi morale biti urejene, lepe, srečne, večno mlade, vitke, nasmejane, s kariero, urejeno družino, pospravljenim domom, z zadovoljnim možem in lepo vzgojenimi, vedno čistimi otroki. Stvari so uhajale izpod nadzora in tega (ali vsaj občutek nadzora) so lahko vzpostavile – s pomočjo telesa. Podvrgle so ga strogim dietam, ga mučile v telovadnicah, s pomočjo plastične kirurgije rezale, kjer je bilo preveč, in dodajale, kjer je bilo premalo. Svoje zmage, sanje, občutke, želje, svoj notranji svet so preslikale na kožo. Za vedno.

Tatu zgodbe!

Tatu ni več tabu

  • Tatu je lahko darilo, ki ga ne pozabiš nikoli. Dobesedno. Nataši Ravnik so najnovejšega podarili sorodniki za 40. rojstni dan.

»Zdi se mi seksi dekor, ki se ga nikoli ne naveličaš,« ga je občudovala po sedmih urah sedenja in pritrdila, je je bilo vredno, čeprav je bolelo. »In to vsako uro bolj. Ravno prej sem rekla, da je tetoviranje primerljivo s porodom. Boli, ampak ko mine, pozabiš na vse. Kar ostane, je le lepo.«

Ob zadovoljni stranki je zadovoljen tudi tetovator. Katji Žibert se je kar samo smejalo, ko je gledala Natašino veselje nad njeno umetnijo. Sedem let je že v poslu, tatuji pa jo privlačijo že od malega. »Ne vem, od kod ta naklonjenost, nihče v moji družini ni tetoviran, vem samo, da sem že pri 12 letih želela dobiti prvi tatu.« Katja najraje dela barvno realistiko, ponosna je na nekaj svojih izdelkov, ne ve pa, ali bo do njih enako čutila tudi čez pol leta. »Človek ves čas napreduje in se razvija. Danes je konkurenca na našem področju zelo močna, imeti moraš talent za risanje, drugače vse življenje delaš napise in znakce.« Kje pa se lahko mladi tetovator izuri v svojem poslanstvu? »To je zelo težko. Obstajajo umetne kože in svinjska koža, na kateri vadimo, vendar pa niti približno nista enaki kot človeška, ki je živa, drugače reagira ... Na začetku gre zelo počasi že zato, ker je težko dobiti nekoga, ki zaupa začetniku. Potem pa je vsak naslednji tatu boljši.«

Nad količino dela se slovenski tetovatorji ne pritožujejo, Katja pa pravi, da so Evropejci celo precej bolj potetovirani kot Slovenci. Zakaj so tatuji v zadnjem desetletju tako priljubljeni, težko reče: »Pred 20 leti in več je bilo tetoviranje čista ilegala. Zdaj nas, ki nosimo tatuje, več ne gledajo, kot da smo vsi kriminalci ali mamilaši. Tatu ni več tabu. Poleg tega se je kakovost tatujev izjemno dvignila. Ne delamo več enostavnih risbic, kakršne so v žvečilnem, ampak delamo stvari, ki si jih pred 20 leti ljudje sploh niso mogli predstavljati. Vsak začne z majhnim tatujem in reče, da bo pri tem ostal, ampak ko te enkrat zgrabi, si pečen.«

Razlogov, da si ljudje zaznamujejo telo za vse življenje, je po Katjinem mnenju več. Nekaterim je tatu okras, drugim spomin ali opomin na nekaj, kar so preživeli. Tetovirajo se mladi, pa tudi starejši, ki si v mladosti niso upali storiti tega koraka. Bolj kot moški se za tatuje odločajo ženske, opaža tudi Katja: »Mislim, da je skrivnost v tem, da moški slabše prenašajo bolečino. Ni tatuja brez bolečine.«

Tatuji so moj drugi jaz

Urša je močna ženska z močnimi tatuji, je unikatna, kot so unikatne umetnije na njej.

»Tatuji izražajo mojo drugo osebnost. Sem motoristka, vozim čoperja, blizu mi je motoristični življenjski slog. Zanima me tudi gotika in simbolika, povezana z njo. Vse to se vidi v mojih tatujih, prek katerih izražam to, kar v vsakdanjem življenju ne morem biti,« razlaga. Pokaže mi tatu, ki sega čez celo levo nadlaket: »Tale je popravljen, spodaj je bil panter, s tetovatorjem Damjanom iz Kranja sva ga predelala. Ko sem šla k njemu, sem vedela, da hočem gotsko temo, potem mi je Damjan dodatno svetoval in skupaj sva našla tole rešitev. Hotela sem imeti vrana, ker je varuh smrti, on pa je dodal še dan smrti in varuha vrana. Na drugi roki imam demonko, ki vstaja iz groba. Ti tatuji mi ne pomenijo nekaj negativnega, nekateri to vidijo kot smrt, jaz vidim to kot življenje. Motoristi peljemo naše življenje po robu, vedno je nekje v bližini zavedanje smrti,« pravi. Že zdaj ve, da s tatuji še ni končala. »Vsak tatu mi nekaj pomeni. Vsi so unikatni, nič nimam prerisanega.«

Majhen tatu ima lahko globoko sporočilo

»Tatuji so zelo estetski, zelo lepi, in to je glavni razlog, da se toliko ljudi tetovira. Ampak sama si nikoli ne bi dala tatuja, samo zato, ker je lep. Dala bi si ga zato, ker je lep IN ker ima zame poseben pomen,« razlaga 19-letna Gaja, ki ima dva tatuja.

Pokaže tistega na zapestju, štiri črtice, prekižane s peto črto: »Ta je za pet hudih let med desetim in petnajstim letom, ko so mi izpadali lasje. Ponosna sem, da sem to preživela. Ta moj prvi tatu je majhen, zame pa ima zelo globok pomen.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Nives Cvikl

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri