Kriza srednjih let: Kje in kako naj samska punca najde g. Pravega?

19. 4. 2017 | Vir: Jana
Deli
Kriza srednjih let: Kje in kako naj samska punca najde g. Pravega? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Sem sredi čudnega obdobja. Stara sem 42 let, imam otroka, sem samska.

Sama živim veliko bolje, kot pa sem živela takrat, ko sem bila še z očetom svojih otrok. Ni šlo. Sama do sebe sem boljša, prizanesljivejša. Prvič v življen­ju lahko rečem, da se imam rada. Prišla sem do spoznanja, da ti življenje ponuja to, v kar verjameš, da si zaslužiš. O čemer si prepričan. S čimer si programiran. Žal, drage moje ali dragi moji, vedno bolj verjamem v to.

Pa vendar. Me je doletela kriza srednjih let?

Ne počutim se več tako, kot sem se pri 33 letih. Pha, kdor vam bo rekel, da si enak, ni res. Pa sem izjemno energična, strastna in nisem videti slabo. Dobro, kar se mentalne ravni tiče in stanja zavesti, ne bi bila nikoli več 33 ali 20. Vendar je pesem telesa popolnoma druga pesem. Hitreje se utrudi, čeprav sem strastna, živa, ambiciozna, poskočna, energetična. A nekaterih stvari preprosto ne zmorem več. Sumim, da predvsem zato, ker v njih več ne vidim smisla.

Ne zmorem več norenja na aerobiki in divjega plesa vsak petek zvečer. Uf, še huje! Če se zgodi, da se zapletem s kom v pogovor, ki traja do enajste ure zvečer, potrebujem vsaj dve uri, da umirim svoj um in da zaspim. Ker se v pogovoru preveč razživim. In ja, tudi delati ne morem več pozno v noč, ker potem ne morem zaspati; možgani ne nehajo mleti. Včasih sem zaspala kadarkoli. Seveda, ob vsem tem, da delam, skrbim za gospodinjstvo, tekam naokoli za delo, vzgajam najstnika. Tisto, ko so mi pripovedovali, ko sem bila mlajša, da starejši ljudje potrebujejo manj spanca, preprosto ne drži. Jaz ga potrebujem vse več in moja idealna ura za spanje je med 22. in 23. uro. Ne pozneje, raje prej.

Odnos do moških in do sebe

In veliko stvari se mi ne da več. Joj, hvala bogu. Če samo pomislim, s čim vsem sem se obremenjevala leta, joj, kakšne neumnosti! Kaj bo rekel oni, kaj si bo mislil ta. Dalo se mi je sodelovati v dramah drugih, še huje, zdelo se mi je, da sem lovilec za ljudi, ki potrebujejo drame. Vse sem se šla. Danes je drugače. Odkorakam, ko zaslutim, da nekdo želi mojo kri, da se malo napoji.

Da, drage moje, enako je z moškimi. Ne da se mi več gledati, kaj šele dlje časa prenašati, nastopaških moških. Dobro, če so simpatični, jim celo malo odpustim. Ampak tisti 'na hard', ko jim igra le ego, uf, ne, tistih ne prenesem. In ker sem predolgo gnezdila na kavču, sem si zadnjič prav rekla: Jah, mlada dama (haha), takole ne bo šlo. Mislim, da ti gospod zanimivi ne bo potrkal na vrata in te prišel iskat. Dvigni rit in pojdi ven. Odzovi se na klice tistih, s katerimi načeloma nočeš iti nikamor. Morda boš prijetno presenečena. Morda pa nočeš zaradi neke svoje kaprice, ki se je niti ne zavedaš. Okej, okej, grem. Samo da bo mir. In pa, da vidim. Ali je kaj s tem ali ni. Namreč, s tem, da mi nekdo pač ni všeč in da imam prav, ko menim, da preprosto ni zame. Za vsak primer si dam priložnost, da bom prepričana.

V tem primeru sem si dovolila na kavo z nekom, s katerim sva se zapletla pred letom dni. Moja napaka, vendar, saj veste, kava ne škodi. Prav je, da si daješ priložnosti za nova spoznanja, uvide. Prav je, da se družiš, izmenjuješ poglede.

V petih minutah vem, kje sem. Ne, ne, zakaj nisi poslušala občutka? Pa kakšna priložnost, daj no mir! Koga hecaš ... In potem se niti ne trudim tega zakriti, jasno mu pokažem, naj neha nastopati, ker je to mimo. Kristus, a si bedak? Ne kupim. Vidim te. Vem, kdo si. Ko spregovoriš prve besede. Način te izdaja, oči te izdajajo. Dihanje te izdaja. Geste so tvoje največje izdajalke. A on ne neha, govori in govori. Samo o sebi. Gre v vse najmanjše podrobnosti svoje službe, ki res ne zanimajo nikogar. Pa še duhovit ni. In ne da se mi igrati, o moj bog, ali sem res že tako stara? Ali pa ta človek preprosto nima najmanjšega pojma, kako zapeljati žensko. Hitro imam dovolj in kar rečem: »Poslušaj, ne da se mi poslušati vseh podrobnosti iz tvojega službenega življenja. Nisem te videla že eno leto, zagotovo se lahko pomeniva kaj bolj zanimivega, ne?«

pogovor

In potem se ustavi, za hip mu zmanjka. Zamen­jati mora vsebino predstave. Čakam. Ne da se mi niti toliko, da bi poskušala z vljudnostjo pomagati pri njegovi zadregi. Ne bom. Kar znajdi se. Pokaži, kaj znaš. In začne napletati. O skupnih znancih, prijateljih. Malo me pritegne. Vmes odtavam. Pa je šla moja mantra biti tukaj in zdaj. Ah. V tem primeru bi bila to čista potrata časa! V mislih se tolažim: Ko pridem domov, uf, komaj čakam, si bom vzela novo knjigo, in začela ... pa poklicala bom Blaža in Milana. Da se dogovorimo za plezanje ... aha, pa še mala se uči, torej bova morali ponoviti slovenščino, saj pišejo ... aja, pa psa je treba peljat, čakaj, kdo ga bo ... se mi zdi, da ... ali bom to naprtila ta mali ...

»In ti, imaš koga sedaj?« me preseneti kot strela z jasnega. V hipu me razjezi, češ kako si drzne v takšne intimnosti, a se zadržim. Iz dolgočasja me pahne v jezo. Seveda sem kriva sama. Zanalašč se obotavljam pri odgovoru. Pustim ga, da se cvre. Kaj pa je tako hudičevo nezanimiv. Sam si je kriv. Joj, zakaj sedim tukaj? Mislim ...

»No, zdaj v tem hipu ne,« se zaslišim. Vseeno ne bom lagala. Usmerim žaromete vanj.

»Pa ti, imaš koga?« Upam, da jo ima.

In mi začne pojasnjevati celotno zgodovino njegove zadnje. Spet. V vsako podrobnost. Izvem vse o njej. Vem, kaj misli, na kateri živ­ljenjski točki je, kako bogate starše ima, kakšna je ona, kaj dela, česa še ni počela, kaj bi morala ... vem, kaj pije, kaj je. Izvem, da je preveč melanholična, vdana. Samo številke stopala mi ne izda.

Kaj je z menoj? Zakaj me tako dolgočasi? Včasih me ni. Malo še počakam, vseeno si želim biti vsaj malo vljudna. Potem kar zaključim, češ da se mi mudi, ta mala je sama doma. Še malo poklepetava, slabih deset minut. Ja, ker sem vljudna, prijazna. Pa čisto lahko bi šla. Končno vstaneva. Sprehodiva se do parkirišča, ko zaključi. Bližnji posnetek, portret, poza Jamesa Deana, rahlo priprte oči, malo zavihana desna stran ustnice, ko zapoje z globokim glasom, ki ne bi zdržal, če bi stavek bil predolg:

»Veš, saj si kar luštna.« In potem: »Si za to, da greva kdaj v Zagreb, se malo peljat?«

Okej, mislim. Saj si kar luštna? To prevedeno pomeni, joj, seksa se mi, a si za. Še prej pa malo uverture do Zagreba, da ne bom izpadel kot navaden fuk fehtar. Na smeh mi gre, a se zadržim. Kristus, tale je res navaden cepec. Zasmili se mi. Poslovim se.

Če potegnem črto, sem na boljšem. Vidim takoj, vem takoj, s kom imam opravka. A zakaj hudiča sem potem jezna in žalostna? Saj to je vendarle dobro, da takoj veš, kje si. Ja. Veš. In veš tudi, da je vse manj ljudi, s katerimi si pripravljen preživljati svoj čedalje bolj dragoceni čas. Čutiš dragocenost časa kot še nikoli doslej. In si nekje vmes. V metamorfozi. Zaveš se, da si čez sredino življenja.

In kaj naj zdaj? Temu, ki se mi je zdel še najboljši med vsemi, ki mi visijo za vratom na Facebooku in po SMS, sem dala priložnost. O, moj bog, ne, ne grem se. Bojim se, kako bi bilo z drugimi. Morda se ne bi mogla zadržati in bi rekla kakšno hudo neumnost. Odločim se. Konec. Iz tega bazena ne zajamem več vode.

Pameten, dozorel, a tudi veliko bolj osamljen

Torej? Star si 42 let in moraš poskrbeti za družabno življenje, za to, da morda srečaš kakšnega dobrega potencialnega partnerja. Ta druženja prek dela bolj ali manj odpadejo, ker če pišeš in si espejevec, delaš od doma, kar pomeni, da avtomatično srečaš manj ljudi. Si v manj krogih. Vendar se mi ne mudi, všeč mi je tako, kot je. Dvorezni meč. Saj sem poskusila zadnjič. Na pol pod novinarsko pretvezo sem, a predvsem zato, ker je moški dober na svojem področju, in je eden redkih, ki me je zares zanimal, navezala stik z nekim na pol znanim Slovencem, ki mi je padel v oči. Eden redkih. Po dolgem času. A se mi kljub temu ne da iti tipičnih iger osvajanja, pri katerih natančno veš, kako se bodo zgodili vsi nadaljnji koraki, če bo šlo v smer medsebojnega zanimanja in zapeljevanja. Tudi pri takšnem, ki mi je privlačen, ne. Raje imam direktno povabilo na kavo, čaj, kosilo, večerjo. Torej moškega, ki upa. In potem, ko sem naredila ta korak, da sem navezala stik za intervju, sem vmes ugotovila, da me je minilo.

srce

Sama sebi sem se zdela butasta. Ali pa me je namesto ljubezni do življenja zajel strah pred življenjem. Ne vem. Pa ne razumite me narobe. Ne predajam se. Ne ne. Niti pomotoma. Ljubim življenje in mislim, da imam bolj kot kdaj prej rada tudi sebe. Pa vendar, saj moraš storiti prvi korak, če si nekaj želiš, mar ne? So to leta? So to hormoni? Mena? Ne, mena ni, mi je povedala ginekologinja, da imam še zalogo za dolga leta.

No, in ko sem z njim kontaktirala, se ni zgodilo nič usodnega, morda sem pričakovala preveč, saj veste, včasih zapademo pod nekakšen čuden vpliv in kar mislimo, da se bo vse poklopilo. Da je oni na drugi strani na isti frekvenci, da je dal skozi nekaj težkih preizkušenj, da ve, kaj je življenje, da ga ceni, ima rad, da ima rad sebe in da je zrel. Pa srčen, topel. Ah. Tip je izpadel tiste vrste človek, ki je večno neulovljiv. Čeprav se mi je za trenutek zazdelo, da morda le ne zna komunicirati z mano (vseeno nisem več frklja, a ne), pa je zato malce neroden, kar pa prek komunikacije na Facebooku, kjer nimaš pred očmi teh oči in ti v ušesih ne odzvanja nikakršen glas, le predstava o nekom, ki ga v živo še videl nisi. Precej zavajajoče bi lahko bilo.

Vmes sva imela še dva poskusa pogovora prek FB glede intervjuja in popolnoma me je za sekundo ali dve spreletel tisti znani občutek, ko imaš na drugi strani nekoga, ki nima prav veliko samozavesti in te mora potegniti v to igro, kjer se večno lovi on, ki pa je za zmeraj neulovljiv. Ti si seveda nepomemben. Pomemben le v toliko, da on lahko igra igro. Za to te potrebuje. Da mu filaš ego. Zagotovo veste, o čem govorim. V hipu mi je postalo slabo. Ne. Ne, ne da se mi. Egi me ne zanimajo. Ne boš me zvlekel v to bolno igro, kjer so tisti na moji strani vedno ranjeni. Zaključim. Čeprav sem nekje zadaj pustila rahlo, ampak res rahlo odprta vrata. Vseeno je obstajala možnost, da se motim. Sicer zelo majhna. In čez nekaj dni je sledil preobrat.

Smeh in radost sta bistvo življenja

Z menoj se začne pogovarjati. Pokaže zanimanje. Neverjetno, kot da bi vedel, kaj se mi je pletlo po glavi. Sicer je res, da sem mu morala z enim stavkom dati vedeti, da mi je žal, da se ne moreva pogovoriti v živo. In od te točke je bil ta človek popolnoma drugačen kot prej. Torej, kaj se je zgodilo? Jah, drage moje, odvrgla sem masko in mu povedala odkrito. Da mi je žal, da ne moreva v živo predebatirati nekaj zadev. Nemudoma me je povabil na kavo, že v naslednjem stavku. In uf, kaj sem že zapisala na začetku tega zapisa? Čakajte malo. Aha, ja. Da se mi ne da več izgubljati časa z igricami, da raje vidim, da me človek moški povabi na kavo. In me je. Le stegniti sem morala roko in biti odkrita. Torej?

Besedilo: Lejla Kenda // Fotografiji: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju