Znanost in tehnologija se spreminjata z izjemno hitrostjo. V Krki s Skladom Krkinih nagrad že od leta 1971 mlade usmerjajo k ustvarjalnosti in k odličnosti v raziskovalnem delu.
Temeljno vodilo Krkinih nagrad je popularizacija raziskovalnega dela med študenti in dijaki ter mentorji na izobraževalnih inštitucijah. S projektom, ki se je v slovenskem prostoru uveljavil kot prvi te vrste, so v 46 letih prepoznali številne nadarjene mlade raziskovalce.
Doslej so podelili že 2631 Krkinih nagrad. Letos so jih podelili 30. Med njimi je pet mladih prejelo Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela.
Predstavljamo vam tri znanstvenice, ki so v nagrajenih doktorskih delih iskale uporabne rešitve, s katerimi bi lahko še učinkoviteje prispevali k zdravljenju bolezni današnjega časa.
Dr. Sara Seršen
Kaj je obsegalo vaše nagrajeno raziskovalno delo?
V okviru doktorske raziskave sem sintetizirala in okarakterizirala več različnih rutenijevih spojin ter raziskovala, kakšen vpliv imajo določene funkcionalne skupine oziroma specifični deli molekule na učinkovitost za zdravljenje raka. Osredotočili smo se predvsem na organorutenijeve (II) koordinacijske spojine, ki so trenutno najbolj perspektivne kot tarčna zdravila za zdravljenje raka, saj v primerjavi z do sedaj najbolj uporabljenim kemoterapevtikom – cisplatinom, povzročajo bistveno manj stranskih učinkov.
Kakšno pot ste prehodili do sedaj?
Po končani gimnaziji Šentvid v Ljubljani sem se vpisala na univerzitetni študij smer kemija na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Med študijem me je pot zanesla na enoletno Erasmusovo izmenjavo v Glasgow na Škotskem. Takrat sem se prvič srečala z mentorjem, prof. dr. Iztokom Turelom. Vzljubila sem raziskovanje in pozneje svojo kariero nadaljevala v isti raziskovalni skupini. Bili smo zelo dober tim, si med seboj veliko pomagali in resnično uživali v delu ter sodelovali s številnimi domačimi in mednarodnimi ustanovami. Ena izmed njih je raziskovalna skupina prof. Celine Marmion iz Royal College of Surgeons in Ireland, kjer sem opravila tudi del svojega doktorskega raziskovanja.
Kaj si želite v prihodnosti?
Moje želje za prihodnost so trenutno še dokaj neizoblikovane. Želim si delati v okolju, kjer cenijo tvoje delo in spodbujajo napredek. Če bi res lahko izbirala, si želim lastno kozmetično linijo, tako na visoki ravni, kjer bi veliko vlagali v raziskave in ustvarjali izdelke z dodano vrednostjo.
Kaj počnete v prostem času?
Prav veliko prostega časa nimam, saj imam 1,5-letnega sinčka, s katerim preživljam večino popoldnevov. Rada organiziram kakšne dogodke, predvsem za spodbujanje znanosti med mladimi. Sodelovala sem pri različnih organizacijah, na začetku svoje kariere med drugim v Društvu mladih raziskovalcev Slovenije (DMRS), kjer smo priredili več pomembnih dogodkov za znanstvenike.
Svet znanosti je bil dolgo svet moških, je še vedno?
Res je zdaj več ženskih predstavnic v znanosti kot včasih, vendar mislim, da je še vedno precej moško področje. Zdi se mi, da je najtežji preskok med doktorskim študijem in poznejšo zaposlitvijo v raziskovalnih ustanovah. Mogoče smo ženske premalo zahtevne oziroma se prehitro sprijaznimo, da je z moško konkurenco pretežko tekmovati. Svet raziskav je dandanes manj privlačen za bodoče matere, ki si želijo stalno zaposlitev oziroma finančno stabilnost v življenju. Pri pridobivanju sredstev za raziskave je res potrebno nenehno delo, ker le tako lahko konkuriraš najboljšim. Če odideš na porodniški dopust, začneš zaostajati pri raziskavah in si posledično na slabšem. Veliko znanstvenic se verjetno zato odloči za otroke šele pozneje ali pa jih sploh nima. Kar je verjetno eden izmed razlogov, da vodilnih ženskih znanstvenic ni veliko.
Dr. Daniela Milosheska
Kaj je obsegalo vaše nagrajeno raziskovalno delo?
Osnovni namen doktorske naloge je bil izboljšati zdravljenje bolnikov z epilepsijo na čim bolj stroškovno ekonomičen, bolniku prijazen in klinično uporaben način. V okviru raziskovalnega dela smo izvedli dve klinični študiji v sodelovanju z Nevrološko kliniko in Pediatrično kliniko UKC Ljubljana. Kljub velikemu napredku na področju farmakoterapije epilepsije je zdravljenje še vedno težavno, saj približno 30 % bolnikov ne doseže dolgotrajne odsotnosti epileptičnih napadov in zahteva razširjeno klinično obravnavo. Izbira zdravila in odmerjanje je še posebno težavna pri dojenčkih in majhnih otrocih, ker so klinične raziskave na tej populaciji zelo redke. Rutinsko merjenje koncentracij je stalna praksa za starejša zdravila, medtem ko so potrebne dobro načrtovane študije o uporabi tega pristopa za novejša protiepileptična zdravila. Zato smo želeli poglobiti in pridobiti nova znanja o usodi izbranih protiepileptičnih zdravil v telesu in s tem izboljšati izid zdravljenja.
Kakšno pot ste prehodili do sedaj?
Po končani gimnaziji v Tetovu (Makedonija) sem se vpisala na Fakulteto za farmacijo v Skopju, kjer sem leta 2007 končala magistrski študij farmacije. Po koncu študija in opravljenem strokovnem izpitu sem ustanovila svojo lekarno v Makedoniji, kjer sem štiri leta delala kot vodja lekarne in farmacevt receptar. Pri delu z bolniki sem se začela poglabljati v njihove zdravstvene težave in se bolj intenzivno zanimati za področje klinične farmacije in osebne medicine. Ob vsakem srečanju z bolnikom, ki ni imel kontrolirane bolezni, sem se spraševala, kako mu pomagati, da bi od predpisane terapije imel čim več koristi. Ker je v Sloveniji področje klinične farmacije najbolj razvito v širši regiji, sem se leta 2011 vpisala na podiplomski doktorski študij biomedicina, smer farmacija na Fakulteti za farmacijo. V času doktorata sem svoje znanje kontinuirano dopolnjevala z aktivno udeležbo na različnih delavnicah iz področja teme disertacije. Ker je bila naloga zelo interdisciplinarna, je bila zelo pomembna tudi koordinacija s sodelujočimi institucijami (Nevrološka klinika, Pediatrična klinika in Inštitut za biokemijo Medicinske fakultete).
Kaj si želite v prihodnosti?
Pri izbiri poklicne poti sem se vedno ravnala po reku Konfucija: »Izberi si opravilo, ki ga imaš rad, in ne bo ti treba delati niti enega dneva v življenju.« Moj dolgoročni cilj je izkoristiti svoj potencial in s svojim raziskovalnim delom doprinesti k razvoju osebne medicine, da postane rutina v klinični praksi in dostopna vsakemu posamezniku.
Kaj počnete v prostem času?
Veliko časa posvečam svojemu sinu. Sem aktivna članica v nekaterih strokovnih združenjih in nevladnih organizacijah v Makedoniji in Sloveniji, ki promovirajo znanost, zdravje in aktivno državljanstvo. Rada berem in se učim novih veščin, zelo rada tudi potujem in spoznavam nove ljudi in kulture.
Svet znanosti je bil dolgo časa svet moških, je še vedno?
V Sloveniji je delež znanstvenic približno enak evropskemu povprečju, na področju farmacije pa prevladujejo ženske. Kljub materinstvu mi je uspelo končati študij v predvidenem roku. Treba je imeti cilje in se osredotočati na njihovo uresničitev. Seveda pa se moraš znati postaviti zase in jasno izraziti svoje potrebe in pričakovanja.
Dr. Renata Režonja Kukec
Kaj je obsegalo vaše nagrajeno raziskovalno delo?
Z našo raziskavo smo izboljšali zdravljenje s kapsulami onkološkega zdravila, ki se uporablja pri bolnikih z drobnoceličnim pljučnim rakom. Zdravilo bolniki najpogosteje dobijo v bolnišnici v obliki infuzije. Na trgu pa zdravilo obstaja tudi v obliki kapsul, ki bolnikom omogočajo boljšo kakovost življenja zaradi prijaznejšega jemanja in možnosti jemanja v domačem okolju. Obenem gre tudi za stroškovno učinkovitejše zdravljenje. Te prednosti kapsul pred infuzijo so bile povod za našo raziskavo. Raziskava je potekala na dveh mestih – na Univerzitetni kliniki Golnik in Fakulteti za farmacijo v Ljubljani.
Kakšno pot ste prehodili do sedaj?
Že v osnovni šoli me je bolj zanimalo naravoslovje, predvsem delovanje človeškega telesa. Po končani Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer sem se odločala med študijem medicine in farmacije, ki je prevladala. Vez z medicino se je ohranila že v diplomski nalogi, ki smo jo, tako kot doktorsko, izvedli v bolnišnici Golnik. Po končani diplomi na Fakulteti za farmacijo sem se zaposlila v Krki na oddelku Medicinske raziskave in farmakovigilanca ter se istega leta vpisala na podiplomski študijski program biomedicine na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani. Na podiplomski študij me je usmerila želja po dodatnem znanju, saj si nisem mogla predstavljati, da bi se na doseženi točki moje izobraževanje ustavilo.
Kaj si želite v prihodnosti?
Želim si, da bi tudi v prihodnosti imela stalne možnosti strokovnega in osebnega razvoja ter da bi lahko pridobljena znanja in izkušnje v čim večji meri uporabljala pri vsakdanjem delu v službi pa tudi doma. Menim, da če v življenju slediš tistemu, kar te resnično zanima in veseli, ti življenje samo ponudi priložnosti, v katerih lahko zacvetiš.
Kaj počnete v prostem času?
Lani jeseni sem postala mamica sinčku Davidu, ki mu trenutno posvečam večino časa. Veselim se vikendov, ko se vsi trije zapeljemo na izlet, najraje do morja, ali pa si z možem pogledava kakšen dober film. Poleg tega že od malih nog zelo rada ustvarjam.
Svet znanosti je bil dolgo časa svet moških, je še vedno?
Dejstvo je, da se na podiplomski študij vpiše in ga tudi konča čedalje več žensk. Za uspeš-no raziskovalno delo v znanosti so pomembni motiviranost, trdo delo in vztrajnost, kar pa zagotovo ni vezano na spol.
Besedilo: Vera Simončič // Fotografije: Andrej Križ
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
