Ksenija Benedetti: »Dvojina mi veliko pomeni«

Ksenija Benedetti: »Dvojina mi veliko pomeni« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
4. 8. 2016

Ženska, ki skrbi, da pri najvišjih državnih protokolarnih dogodkih vse poteka tako, kot mora, pravi, da ji je ta položaj prinesel nekaj zelo pozitivnih presenečenj in izkušenj, vendar ji ni prihranil niti razočaranj.

Kaj vam je prinesel poklic, ki ga opravljate že vrsto let?

Veliko različnih spoznanj in znanj. Nekaj samozavesti, da znam in poznam svoje delo. Zavedanje, da ves čas delam za našo državo in skupaj s sodelavci na svojem področju skrbim za njeno pozitivno podobo ne glede na trenutne okoliščine. Prinesel mi je tudi nekaj zelo prijetnih presenečenj in izkušenj, nekaj manj prijetnih, nekaj pa tudi razočaranj.

Je bilo veliko stresa?

Z leti in s prehojenimi kilometri zaradi pridobitve izkušenj vse manj. Stresa sem se naučila otepati in usmeriti energijo predvsem v reči, ki jih lahko spremenim, in ne v tiste, ki jih ne morem. Znati ločiti eno od drugega pa je umetnost, a sem se izurila tudi v tem. Vaja dela mojstra. (smeh)

Kako se sproščate? Ali kdaj meditirate? Morda vadite čuječnost?

Meditacija in čuječnost nista zelo v sozvočju z mojim značajem. Moja 'meditacija' je preživljanje časa z najbližjimi in čim več srečevanj z umetnostjo, naravo in s humorjem. Včasih pa potrebujem nekaj trenutkov čiste tišine in miru.

Kaj ste se naučili o svojih ljubezenskih razmerjih, o sebi? Na splošno?

Da mi dvojina veliko pomeni in da sem zelo čustvena, čeprav me je to v preteklosti večkrat teplo. Ampak na vse svoje ljubezni imam lepe spomine, nekateri grenki okusi so se izgubili v vesolju. Ohranjanje in negovanje zamer ter različnih čustvenih bolečin nikakor ni dobro za zdravje, če jih človek seveda zmore preboleti in pustiti za sabo.

Vaša prva ljubezen? Kako se je končalo?

Zoran Boškovič. Stara sem bila pet let. Branil me je pred drugimi otroki in vpil: »Ne boš ti tepel moje punče!« In moja druga prva ljubezen, pri enajstih. Mičo, ki mi je iz silne ljubezni v bazenu skočil na glavo in mi odškrtnil zob. (smeh)

Kaj vas zares izpolnjuje?

Vse vrste ljubezni. Vse vrste umetnosti. Dobro opravljeno delo. Dobri in pametni ljudje. Narava. Odličen humor bistrih umov. Sreča mojih bližnjih. Zadovoljstvo mojih sodelavcev.

Vi pri 25 letih in danes? Kaj je boljše, kaj slabše? Vaša dognanja?

Moje vrednote, ki so mi jih privzgojili starši, so ostale enake. A šele pred leti sem spoznala, kaj je v mojem življenju zares pomembno in za kaj je nesmiselno izgubljati čas in energijo. Tudi pri 25 letih sem svoje delo opravljala dosledno in po najboljših močeh ter sposobnostih, doživela sem tudi nekaj velikih razočaranj in krivic. Danes je pravzaprav podobno, za sabo imam seveda več izkušenj in znanja, krivicam pa se znam veliko bolje upreti.

Imate veliko prijateljev?

Imam veliko znancev, pravih prijateljev pa le za pest. A pomembni so odnosi z vsemi ljudmi, izjemno pomembna sta spoštovanje, empatija. Zelo slabo prenašam aroganco, oholost, laži, napuh, vzvišenost, zahrbtnost, požrešnost, opravljivost.

Kaj je za vas osebno uspeh?

To, da je človek srečen, zdrav in da zna uživati in živeti v sožitju z drugimi, z naravo in s svetom. In to, da dela dobro ljudem, na kateremkoli področju.

Kako se spoprijemate s težavami? Kako se jih lotite?

Načrtno. Ne dovolim jim, da me pogrizejo. Vedno poskušam najti pozitivne in pravične rešitve ter izhode za vse.

Vaši talenti. Ste jih razvili? Vam je za kakšnega žal, če ga niste razvili?

Moji talenti so se razvijali vzporedno z mojim življenjem, nič nisem zavestno zatrla, nič na silo izpostavila. Mama si je želela, da bi bila matematik, oče, da bi bila fizik, jaz pa sem jima ušla v kulturo. Od nekdaj sem se ukvarjala tudi z organizacijo, to je bil v vseh treh službah moj poklic. Verjetno sem tudi dobra poslušalka in reševalka problemov. Ljudje mi zelo hitro in zelo veliko zaupajo, tudi taki, ki me prvič srečajo. Umetnost in kultura vseh vrst pa sta bili in sta še vedno velik del mene.

Kako sprejemate odločitve v zasebnem življenju?

Najraje zelo hitro in odločno, brez cincanja, predvsem na osnovi moči čustvene energije in čustvene inteligence. Po odločitvi se ne oziram nazaj z razmišljanji — joj, kaj pa, če bi to takrat naredila drugače, mogoče bi bilo boljše ... Je, kar je. Če pa mislim in začutim, da mi odločitev škoduje, sprejmem novo.

Na kaj ste še posebej ponosni?

Na svoje sodelavce v Protokolu Republike Slovenije in na to, da nimam težav s pogledom v ogledalo (pa ne zaradi videza!). Bolj blizu kot ponos mi je sicer hvaležnost: za življenje, ki je bilo z mano večinoma prijazno, za srečno otroštvo, za idealne starše, za Borisa, za prijatelje, za zdravje, za zanimivo službo in dobre sodelavce, ne nazadnje pa tudi za – pa naj se sliši še tako banalno – vodo, hrano, streho in tople radiatorje, kar je danes za marsikaterega Zemljana žal luksuz.

Katere stvari ste izpilili pri sebi in katere še morate?

Bolj bi morala skrbeti za svoje zdravje in gibanje, čeprav sem se v zadnjem času poboljšala. Manj bi me morali prizadeti določeni odzivi nekaterih ljudi.

Kakšni so vaši slabi dnevi?

Slab dan mi lahko hitro povzročijo krivice in srečanje s človeškimi lastnostmi, ki jih ne maram in ki sem jih prej naštela. To me vedno razžalosti. Sploh, kadar pride od ljudi, od katerih tega res ne bi pričakoval. Nikoli ne stokam zaradi preobilice dela, zaradi ljudi s takimi napihnjeno arogantnimi, sluzastimi in brezsramnimi značaji pa ja. Slabe dneve sicer poskušam čim prej obrniti v dobre, ampak mi to ne uspe vedno. (smeh)

Vaš priljubljen politik oziroma državnik je ...

O tem načeloma ne morem govoriti, anekdot je veliko in nekatere so zelo zanimive, mogoče bom pa kdaj v prihodnosti napisala še kakšno knjigo ...

Vas pri protokolarnih dogodkih kaj vrže iz tira?

Pišmeuhovski odnos do dela in prej omenjene temne človeške lastnosti. Pa neprimeren in žaljiv odnos do našega dela v Protokolu Republike Slovenije, ki se včasih žal zgodi, ter neprimeren odnos drugih do mojih sodelavcev. Pravila se seveda lahko tudi upognejo. Pomembni pa so razlogi, zakaj. Če jih upogibate ali celo kršite zaradi nekih svojih različnih zasebnih interesov, karakterne višinske bolezni in zalivanja lastnega vrtička, me to razjezi. Pri svojem delu smo vedno pozorni na to, kako se kažemo kot država, in ne izrecno na posameznega funkcionarja ali funkcionarko ali celo na ime in priimek funkcionarjev. In to seveda ni vedno vsem všeč.

Zdaj je bil pri nas na obisku Putin. Ste imeli kakšne posebne priprave, ima on prav posebne zahteve? Kakšen se vam zdi?

Na vsak obisk se v Protokolu Republike Slovenije dosledno pripravimo. Predsednika Putina sen srečala tretjič, prvič sem ga že leta 2001, ko je v Sloveniji potekalo srečanje ruskega in ameriškega predsednika. Z rusko stranjo smo vsakič izjemno korektno sodelovali in tako je bilo tudi tokrat. Na koncu smo vsi samo ljudje. Je pa res, da imajo nekateri ljudje v rokah moč in tudi odgovornost, da spreminjajo svet, lahko na bolje, lahko pa tudi na slabše. Želim si, da bi ti ljudje z močjo v svojih rokah spreminjali svet na način, da bo življenje boljše in lepše za VSE ljudi. Ta svet je namreč zašel na mnoge temne stranpoti, resno je ranjen in je hudo potreben globokih in globalnih sprememb.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo