Slavica Smrdel je kuharska mojstrica, ki ne potrebuje velikih besed in pompoznih sprejemov, ji pa zato toliko več pomenijo nasmehi zadovoljstva na obrazih strank. Je tudi avtorica dveh kuharskih knjig, njena kreativa pa je vzrok za pravo malo zakladnico slovenskih tradicionalnih receptov, s katerimi je v modernizirani obliki osvojila že številna zlata priznanja.
Zadnje čase pa ima, kot pravi, prav posebno nalogo. Z rdečo nitjo in izpopolnjeno zgodbo vse od marca namreč pripravlja kulinarično pripoved Franka Sinatre, ki je pretekli teden v velikem slogu znova oživel v Central Hotelu v prestolnici. S fotografom naju je pričakala z velikim šopkom čemaža in špargljev ter takoj podelila nasvete o čim boljšem čemaževem pestu. S čisto pravo kuharsko čepico, tisto, ki jo vidimo v risankah, in snežno belo uniformo je Slavica začela pripovedovati zgodbo svoje tri desetletja dolge kariere. Kot pravi, ji je bil poklic kuharja skorajda postavljen v zibelko, saj je že kot deklica rada priskočila na pomoč mami in babici pri kuhanju obrokov za devetčlansko družino.
"Z leti dela začneš spoštovati kuhinjo svojih staršev, ko se spominjaš okusov za nazaj," pojasnjuje Slavica, ki tudi danes ostaja zvesta tradiciji izročila starejših generacij. V nasprotju s številnimi priljubljenimi kuharji se Slavica namreč izogiba sodobni kulinariki, v ospredje pa postavlja tradicijo s sezonskimi in lokalnimi osnovami, z okusi, ki se ne mešajo preveč, in sodobnostjo, ki je ravno prav v koraku s časom. In ko je pogovor o čemažu prerasel v sveže pripravljeno piščančjo pašteto s čemažem, je beseda nanesla še na največjo strast v njenem poklicu. Čeprav je vodila kuhinjo na dogodkih za več sto ljudi, je Slavnica namreč eden od tistih ljudi, ki še vedno cenijo pristen osebni stik. Je namreč privrženka odzivov iz prve roke in osebnih odnosov, ki spletejo zgodbo iz vsake jedi, ki jo postavi na krožnik. Kot ena izmed redkih žensk v precej moškem poklicu se je prav zaradi svoje sposobnosti znašla pod drobnogledom priznanega francoskega kuharja iz Provanse, kjer je Slavica dopolnjevala svoje znanje francoskih kuharskih skrivnosti. "Ko sem bila pri njem na tečaju, ni razumel, kako lahko ženska vodi tako velike dogodke.
V tistem času sem še delala v Postojnski jami kot vodja kulinarike in ta gospod nas je res obiskal. Pri nas je ostal tri dni, razvajala sem ga s tradicijo in odšel je očaran nad enostavnostjo, prefinjenostjo mojega okusa, ki nima prevelikih dodatkov. Potem se je čez nekaj časa ponovno vrnil in pripeljal še ženo. Res sem bila počaščena, ko sem videla, kako kuhar takšnega kova ceni mojo kuho," opisuje Slavica, ki je sicer v svoji karieri stregla veliko število pomembnih gostov. Poleg državnih uradnikov ji je v spominu najbolj ostal obisk nizozemske kraljice, in sicer poskušanje hrane kraljičinih pokuševalcev, ki so se želeli prepričati, da hrana ni zastrupljena. In čeprav je z razvojem kulinarike tudi pri nas kuharski poklic vedno bolj pomemben, je Slavica priznala, da je bila izredno vesela posebnega dogodka v Franciji, ko je ob zaključku kariere kuharskega kolega začutila, kakšno priznanje in uglednost uživajo kuharji po svetu. "Jaz sem sicer bila na svoj poklic ponosna od nekdaj, zato mi tudi gre tako dobro," je povedala Slavica, ki kuhanja ne konča z delovnim urnikom. Z nasmehom na obrazu namreč prizna, da se tudi doma najprej zapodi za kuhinjski pult.
"Pri nas doma je na prvem mestu hrana. Doma so glasbeniki in vedno zasedeni, zato jih jaz razvajam z dobro hrano. Oni so moji prvi pokuševalci," pripoveduje Slavica in dodaja, da je bilo v usklajevanju kariere in kvalitetnega časa za družino potrebno veliko organizacije. "Če imaš preveč, nima nihče od tega nič. Naložiti si moraš toliko, kot misliš, da zmoreš. Ko sama dobim nalogo, kot je tale kulinarična zgodba Franka Sinatre, pustim vse in se posvetim samo temu," nadaljuje Slavica, ki je pretekli teden v Central Hotelu predstavila meni Franka Sinatre, v katerem se skrbno pripravljene odražajo vse njegove ljubezni. In čeprav je Slavica življenje tega legendarnega glasbenika načrtovala dlje časa, zdaj pravi, da ji do končne izpopolnitve manjka le še izlet do New Yorka, kjer bi si rada ogledala njegov muzej in restavracijo z vsemi njegovimi specialitetami, saj je bil Frank znan po večnem perfekcionizmu.
Napisala Kaja Milanič
