Ko me kdo vpraša, ali sem srečna, ne znam odgovoriti. Ali to pomeni, da nisem? Morda le ne vem, kaj naj bi to pomenilo, oziroma ne vem, kaj tisti, ki sprašuje, misli s tem.
»Ampak če bi bila, ti tega ni treba vedeti, to čutiš,« mi dopoveduje prijateljica. Je res tako? »Ne upaš si biti srečna,« pravi ona, ki ves čas preživlja na nekakšnih seansah, kjer poskušajo doseči večni notranji mir.
»Biti srečen je v naši družbi težje kot imeti probleme, se nad njimi pritoževati in imeti izgovore, zakaj ne živiš s polno paro,« mi še reče. Jaz pa se sprašujem, ali si sploh želim biti srečna v njenem smislu. Ves čas v sebi negovati opevani blaženi mir, videti vse samo lepo, misliti in čutiti samo pozitivno, imeti stalen občutek izpopolnjenosti, potešenosti, zadovoljstva ... Kot po filozofski definiciji, ki pravi, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje.
Ne, to ne more biti to, ne zame in predvsem ne ves čas! Rada čutim različna čustva, tudi nemir, jezo, strah, žalost, hrepenenje, ki me ženejo dalje. Verjamem, da križi in težave, s katerimi se soočam z vso mešanico občutij, bogatijo mene in moje življenje. Tako si pustim biti, kdor sem v resnici, spoznavam se in posledično sprejemam ali se trudim spremeniti tisto, kar mi otežuje življenje.
Preberite si celotni prispevek razmišljanja avtorice o sreči na spletni povezavi Elle.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
