Lara in Boštjan Romih sta eden najbolj priljubljenih in prikupnih parov na slovenski estradi. Kot se za valentinovo spodobi, sta nam dovolila pokukati v srce.
Kar umetnost vaju je dobiti skupaj, kajti vaša družinska logistika je precej zapletena zadeva.
Lara: »Logistika pri treh otrocih je takšna, kot bi poskusil obvladovati Luko Koper, da ti je jasno, kdo kdaj kam pride, kam gre ... Velikokrat si ponavljava, ali sva se razumela. Če to pozabiš ali zamešaš, se sesuje sistem in ostane otrok na kakem vogalu.«
Boštjan: »Predvsem ona mora meni nekajkrat ponoviti ...«
Pa se je že kdaj sesul sistem?
L: »Skoraj! Bili smo tik na tem, da enega otročka spregledamo.«
B: »Vem, da me je enkrat Rosa klicala, in sem ji rekel, da sem na poti ponjo. Hvala bogu sem bil v bližini, v resnici pa bi pozabil nanjo, če me ne bi poklicala.«
L: »Z majhnimi otroki se moraš bolj zbrati, s starejšimi je lažje, ker že imajo telefone. Pri vsem skupaj pa si pomagamo s tremi sosedi in tako zmoremo.«
Kako sta si razdelila domače obveznosti?
L: »Ja, to je kar naprej nekaj, ker sem obsedena z nadzorom in bi vse želela narediti po svoje. Vse hočem vedeti, vse narediti, kot bi sama s sabo tekmovala, ali mi bo res v eni uri uspelo narediti 250 stvari ali ne. Kar samo sebe bi najraje prehitela, potem pa ne zmorem vedno in kličem vsa besna, zakaj mi kdo ne pomaga ... Saj Boštjan mi priskoči na pomoč, ampak te stvari, vezane na gospodinjstvo, moram jaz držati v rokah, režiram celo hišo. (smeh)
B: »Ne bom se silil, če me ona desetkrat prehiti v vsem in če se ji ne ljubi razlagati, kaj bi rada, ker vmes že vse naredi. Lara je najbolj učinkovita ali storilna oseba, kar jih poznam, pa ne zato, ker bi bila moja žena. Res ne poznam drugega, ki bil zmožen tako učinkovito opraviti toliko stvari v kratkem času. Hitre možgane ima in izjemne organizacijske sposobnosti.
Torej, Boštjan, potem vi prevzamete vlogo vrtnarja, se skratka bolj vrtite okoli hiše?
L: »Trava, vrt, drevesa, okolica hiša je res njegova, pa sprehajanje psa. Jaz ne grem kosit, pa če je trava pol metra visoka.«
B: »In prevzemam vlogo družinskega klovna, zabavljača. Kot slišim in berem, je to prava očkovska tradicija.«
Ampak Lara, pred dvema letoma vas je ustavila gripa in ste bili prisiljeni spustiti stvari iz rok. Vas je to kaj izučilo, da ne pretiravate več?
L: »Ne! Jaz sem človek, ki se ne uči na napakah, to mi mož kar naprej govori. Popolnoma nič! Gladko bom šla še enkrat čez isto šolo, in kaj potem? Če vidiš, da nekaj ne gre, poglej, ali tudi drugič še ne bo šlo.
Ste trmasti?
L: »Seveda, brezglavo in od vedno. Moj oče se še danes drži za glavo.« (smeh)
Danes sta tako usklajena, kakšni so bili vajini začetki?
L: »Imela sva vse otroške in partnerske bolezni, klasika, nič nama ni bilo prihranjenega. Najprej ne vidiš metra pred sabo, ko pa vidiš, se že dogaja, a potem to preraste v resno, spoštovanja vredno ljubezen z vsemi vzponi in padci.«
Težko si predstavljam, da se resno spreta. Pa ne vidva, no!
B: »Mislim, da si je mene težje predstavljati, ker sem medijsko bolj izpostavljen in so me ljudje spoznali le v prijaznih vlogah. V resnici sem pa precej vzkipljiv doma, hitro lahko vzrojim in povzdignem glas.«
L: »In se tudi zelo hitro pomiri in opraviči, pri meni gre ravno obratno – počasi eksplodiram in se počasi tudi pomirim, kar pogrevala bi, pa čeprav je že trikrat mimo.«
Ampak rešujeta stvari sproti, ne dovolita, da se naberejo zamere?
B: »Seveda je fino, če stvari rešuješ sproti, po drugi strani pa velikokrat pomaga, da tudi samo malo počakaš in da ne greš vsakič vsega razčiščevat do konca, ampak si po receptu dedkov in babic rečeš, da danes dežuje, čez tri dni bo pa spet sonček.«
L: »Jaz imam boljši spomin in sem sposobna najti kakšen star dogodek in se zapičiti vanj, Boštjan pozabi.«
B: »Ja, hvala bogu, pozabim. O čem smo že govorili?« (smeh)
Zdajle bomo o valentinovem, ga praznujeta?
L: »Prav velike drame ne delava iz tega, se mi pa zdi čisto lepo, da se vsaj enkrat na leto malo bolj spomnimo drug na drugega.
B: Tista rožica za valentinovo bo zagotovo prišla tudi zaradi zunanjega pritiska, ker bi bilo čudno in narobe, če je ne bi bilo. Ampak tisto, kar pri nama res šteje in pri čemer sem res dober, pa je, da znam presenetiti takrat, ko Lara to najmanj pričakuje. Zelo rad ji kaj ušpičim.«
Lara, je to res?
L: »Je. Nekoč, ko sem šla na službeno pot za nekaj dni, mi je v denarnico skril listek z lepim posvetilom, ki ga še zdaj hranim v denarnici, prav tam, kjer sem ga našla.«
B: »Oho! A tebi sem dal to v denarnico?«
Oba: (smeh) »Ja!«
B: »Nekoč smo ti z otročki napisali pesem za rojstni dan, jo uglasbili ... To bo še hit!«
L: »Ja, to bo velik hit, samo ta je bila pravšnja za kar veliko mam, ne samo zame. Enkrat si pa res meni napisal odo, Oda Lariki. To je bilo tudi eno tovrstnih presenečenj.«
Boštjan, ste vi večji romantik?
L: »Ja, je.«
B: »Žal se moram strinjati, a ne moreš imeti vsega. (smeh) Pa saj ne pogrešam romantike z njene strani, v resnici sem najsrečnejši, ko jo nasmejem, razveselim, nahecam. Tako je najbolje, da sem jaz romantičen, ona pa ne pričakuje ničesar in je krasna stranka za presenečenja.«
Kdaj in kako si vzameta čas samo zase?
L: »Napraskava ga.«
B: »Pa niti nisva tako slaba, no.«
L: »Pravzaprav brez nekih večjih načrtov. Včasih se ob devetih zvečer spontano usedeva v avto in odpraviva na masažo, ker tudi otroke lahko že same pustiva doma. Rosa je stara 12 let, zrela pa za 15, tako da res ni težav, že kakšno leto sva bolj svobodna.«
B: »Zelo skladna sva bila glede tega, da sva otroke že zelo zgodaj začela puščati v varstvu prijateljem in starim staršem, hitro sva jih začela navajati na samostojnost.«
Nekateri starši se kar ne morejo znebiti otrok iz spalnice. Sta vidva že sama?
B: »Obvezno!«
L: »Lila, tretji otrok, ni bila nič z nama v spalnici, nič. Moram tudi priznati, da spim zelo zelo rahlo, in če je zraven mene otrok, ki samo kakšen zvokec spusti, sem budna kot sova, in to je ubijalsko. Če je otrok v sosednji sobi, bom vseeno slišala, ampak ... Tukaj sem malo popustila in odmislila strah, če se otroku kaj zgodi, ko ga ne vidim.«
B: »Čisto brez slabe vesti si vzameva čas zase, tudi na križarjenje po Karibih sva šla sama in poleti imava teden dni samo zase, kar se nama zdi tudi prav.«
Kdaj sta ugotovila, kako pomembno je imeti čas zase?
L: »Tega ne smeš nikoli izgubiti. Že ko so bili otroci res majhni, sva vedno šla za rojstni dan ali obletnico za dve uri stran, gladko. To je treba.«
B: »Saj to je navsezadnje tudi za otroke dobro, ker se med nama stvari lepše poklopijo, sva midva bolj srečna in zadovoljna, in če je jedro trdnejše, so otroci bolj zadovoljni, se mi zdi. In zgled jim daješ, da si bodo nekoč, ko bodo veliki, sami znali vzeti čas za partnerja.«
Kdaj, kako sta se spoznala?
L: »Vaja, pevski zbor APZ Tone Tomšič.«
B: »Zaznavala sva se, to je bil proces.«
L: »Ki je trajal skoraj eno leto, ti si takrat imel punco v zboru, sopevko.«
B: »Prisežem, da je edina, ki sem jo imel pred Laro. Pa še to po naključju.«
L: »In po naključju ji je bilo ime Lara, jaz pa sem imela takrat drugega fanta, a prav tako Boštjana. In smo imeli dva para Lara in Boštjan. Res, tako smešno! Potem smo šli vsi narazen in sva se midva v študentskem domu v Rožni dolini neki večer pogovarjala ...«
B: »Lizala sva si rane. Ona je bila tako žalostna, da sem jo moral malo potolažiti, sicer je pa težko reči, kdo je bil takrat bolj obnemogel.«
Kdo je pa naredil prvi, odločilen korak?
L: »Joj, to so bili taki majhni korakci, ampak generalno sem jaz vedno kriva za vse, ker vse začnem, tokrat pa ...
Dobro, kdo je dal komu prvi poljub?
L: »Jaz sem tekla za Boštjanom in on je vedel, zakaj sem prišla.«
B: »To je bilo na letališču, ko sva skoraj začela hoditi, ampak še ni bilo jasno, pri čem sva. In sva šla z letalom vsak na svoj konec planeta – ona v Južno Ameriko, jaz pa v Rusijo. No, na letališču sem se prišel poslovit od celega zbora, ker so šli na turnejo. Malo sem pogledoval proti Lari, ampak ni dajala posebnih znakov, par nisva bila, zato pred drugimi nisva hotela nič takega pokazati. Potem sem se jaz počasi poslovil, malo sem mencal in postopal in je ona prišla za mano.«
L: »Stekla sem ven iz aerodroma, zadnja od vseh 60 ljudi ...«
B: »To je bil ta njen korak, značilno zanjo, jaz pa nisem vedel, kaj bi naredil.«
L: »Vrgla sem se, kar bo, pa bo. Lahko bi me tudi zavrnil, a čutilo se je, da je bilo še nekaj treba narediti.«
B: »In tam sva si dala prvič poljub. Kaj je bil pa tisti na čelo, ko te nisem zares poljubil?«
L: »Hotel me je peljati k sebi v stanovanje, pa sva oba začutila, da je malo prezgodaj in me je poljubil na čelo, tako lepo, prijateljsko.«
B: »Vidite, lahko bi rekla, kaj je s tem modelom, halo, na čelo? Ampak jaz sem ji samo hotel pokazati, da jo imam rad, da jo cenim in ji pač ne morem samo roke stisniti v pozdrav. Hotel sem s tem pokazati, da mislim resno. In ona je to dojela, katera druga pa ne bi.«
Kaj, Boštjan, je vas najbolj pritegnilo pri Lari?
B: »Saj niste te vrste revija, da bi lahko pisali o tem.« (smeh)
Lara, kaj pa vas pri Boštjanu?
L: »Mirnost. Jaz sem kot žveplo, ki tli, in ko sem ga pogledala, je bilo tako, kot bi me nekdo malo ohladil, češ zdaj pa lahko normalno dihaš. Zraven, ko sem zaslišala njegov bas, je pa še pobožalo.
B: »Kakšno leto je to kar držalo, ja, da sem jo pomirjal.«
Kaj pa danes? Na kaj danes pomislita, ko pomislita drug na drugega?
B: »Še vedno niste ta revija ...«
L: »On je pa meni vedno enako lep, kot da vmes ne bi minilo 17 let.«
B: »Ker lepo skrbiš zame!«
Vajin recept za srečen zakon bi bil ...
B: »Izžrebaj sedmico, če se da! Torej, faktor sreče.«
L: »Meni se zdi lepo, da si na začetku noro zaljubljen, in mislim, da imajo takšni pari več možnosti. Enega dneva metuljčkov v trebuhu se ne boš spomnil, enega leta pa.«
B: »Pa ego je dobro kdaj utišati! Na Krasu sem slišal to modrost, da moraš, ko piha največja burja, se moraš skloniti. Če se boš delal velikega, te bo podrla. Če pa si z burjo poročen ...« (smeh)
Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Aleksanda Saša Prelesnik