Laura Bates: Seksizem v vsakodnevnem življenju

Laura Bates: Seksizem v vsakodnevnem življenju (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
4. 3. 2017

Bivšo igralko in varuško so tako razjezile seksistične opazke in dogodki, da se je lotila projekta, ki bi to preprečil.

Dandanes se zdi, da je vse bolj težko govoriti o seksizmu, neenakosti in pravicah žensk, saj velja vsesplošno prepričanje, da smo v moderni družbi že dosegli enakost med spoloma. Če se v tem »liberalnem«, »modernem« času ženske pritožujejo nad vsakodnevnim seksizmom ali če omenijo, da so nezadovoljne s tem, kako so ženske prikazane in dojemane v naši družbi, so hitro označene za »zadrgnjene«, »čistunske«, »bojevite feministke« ali »zažigalke modrcev«. S temi besedami se odpre uvodna spletna stran Laure Bates, ki jo je zaradi svoje uspešnosti povzdignila med najbolj vplivne ženske našega časa.

Vsakodnevni seksizem

Laura Bates je britanska pisateljica in feministka ter ustanoviteljica projekta Seksizem v vsakodnevnem življenju. Projekt, ki še vedno redno objavlja pričanja žensk, je do zdaj zbral že več kot 100.000 zgodb o neenakosti med spoloma in je bil imenovan za »enega največjih uspehov, doseženih na internetu prek družbenih omrežij«. Postal je tako popularen, da se je razširil na 20 držav po vsem svetu. Seksizem v vsakodnevnem življenju (org. Everyday Sexism project) je nastal z namenom, da naredi korak naprej proti enakosti med spoloma in da ljudem, ki govorijo ženskam, da se nimajo kaj za pritoževat, pokaže, kako zelo se motijo. Je prostor, ki dopušča, da ženske objavijo svoje zgodbe o seksizmu, s katerim se soočajo skoraj vsak dan – gre za običajne ženske na običajnih mestih. S tem projektom in zgodbami želijo pokazati, kako zelo je seksizem prisoten v naših življenjih in na delovnem mestu v Veliki Britaniji, zato zagotovo ne gre za problem, ki si ne bi zaslužil nadaljnje diskusije. Z več in več zgodbami, ki prihajajo na dan in se redno objavljajo na spletni strani, poskušajo doseči odziv ljudi, ki bi pripomogel k spoznanju, da seksizma ni mogoče ignorirati, in ki bi dal ženskam možnost, da se pritožujejo in izrazijo v varnem prostoru, če jih drugje ne jemljejo resno. Daje jim moč, da se postavijo zase in rečejo: »To ni v redu!« pa čeprav ne gre za velik ali šokanten dogodek. Ker ni v redu, da nas silijo k razmišljanju, da »stvari pač so takšne, kakršne so«.

Lastna ali prisilna izbira?

Tisti, ki nasprotujejo seksualnemu prikazovanju žensk v medijih, hitro prejmejo kritiko, da »pretiravajo« in da »ubijajo veselje«, čeprav kar 70 % govora v filmih opravljajo moški karakterji, ženski karakterji pa se petkrat pogosteje slečejo pred kamero kot moški. Ženskam, ki nasprotujejo pretirani objektifikaciji in seksualizaciji zvezdnic, pogosto rečejo, da je to njihova izbira, vendar je dandanes skoraj nemogoče sprejeti dejstvo, da če se novopečena pevka ne pojavi v javnosti vsaj v spodnjem perilu, ne dobi večje pozornosti. Koliko jo v to prisilijo njeni agenti in oglaševalci, ni nikoli razkrito v javnosti. Kate Moss je šele v starejših letih priznala, kako izrabljeno in ponižano se je počutila na snemanju, kjer je morala naga od zadaj objemati moškega v spodnjem perilu za reklamo Calvin Klein. Ta reklama jo je povzdignila med zvezde in pritisk, ki je bil ustvarjen med snemanjem, da to mora narediti za svojo kariero, težko ne obravnavamo kot prisilno izbiro.

Že to, kako se morajo ženske oblačiti v nekaterih službah, recimo obvezno nošenje visokih pet in kril do kolen ali uniforme s poudarjenim dekoltiranim izrezom, spreminja moderne delavne ženske v objekte pod krinko, da gre za »delovno, urejeno, elegantno opremo«, torej gre za prisilo, kakšna mora ženska biti, da ustreza standardom uspešne in odgovorne ženske. Sprejeti moramo, da enostavno ne živimo v enakopravni družbi, toda ko to ženske poskušajo sprevideti, naletijo na arogantne komentarje, da so »jokice« in da »se sploh ne zavedajo, kako srečne so lahko, da živijo v moderni družbi«.

»Prosim, pošljite mi svoje zgodbe,« nagovarja Laura. »Prosite druge ljudi, naj mi pošljejo vaše zgodbe. Pošljite zgodbe drugih žensk. Ni važno, kdo si in kje živiš. Ni važno, kakšen si in v kaj verjameš. Če si izkusila seksizem, pa čeprav gre za majhen incident ali tako-smo-že-vajeni-tega-da-to-enostavno-sprejmemo seksistično obnašanje, pošljite svojo zgodbo, da lahko dokažemo, kako velik je ta problem.«

Vsi Laurini projekti

Laura se je uvrstila na listo top 10 vplivnih žensk v Veliki Britaniji. Njena prva knjiga Seksizem v vsakdanjem življenju, ki jo sestavlja zbirka zgodb o seksističnih incidentih, objavljena leta 2014 pri založbi Simon in Schuster, je lani dosegla celo knjižne police v Južni Koreji. Takoj je postala velika uspešnica, ki se lahko pohvali s prejemom večjih nagrad. Laura pri svojem delu tesno sodeluje s politiki, šolami in univerzami po vsem svetu, med njenimi partnerji pa najdemo tudi Organizacijo združenih narodov in Evropski svet, s katerimi se bori proti neenakosti med spoloma. S svojim delom pomaga newyorški organizaciji Darovalec za ženske, ki jih oblegajo, kjer delujejo proti uporabi posilstva kot orodja v vojnah in na konfliktnih območjih po svetu. Ne nazadnje pa je tudi pokroviteljica Somerset and Avon Sexual Abuse Support, ki je del projekta Rape Crisis. O feminizmu in seksizmu piše Laura redno za časopise, kot so Guardian, Independent in Time. Prejela je Georgina Henry Ženske v novinarstvu nagrado za inovativnost leta 2015 in British Empire medaljo za njeno delo v prid enakosti med spoloma. 

Besedilo: Patricija Fašalek

Fotografije: Profimedia

Priporočamo