Z izzivi na poslovnem področju se lahko soočate tudi s pomočjo metode, ki v svoj proces vključuje nenavaden element – lego kocke.
Že pred časom sem zasledila metodologijo, imenovano LEGO® SERIOUS PLAY®, ki navdušuje številne posameznike in skupine na različnih delih sveta. Pritegnila me je zato, ker vključuje vsem dobro znane lego kocke, ki jih v večini obožujejo otroci. Zakaj bi jih uporabljali odrasli? In česa se lahko prav z vključitvijo lego kock naučimo?
O tem sem se pogovarjala z Lukom Manojlovičem, ki se je letos usposobil in pridobil certifikat LEGO® SERIOUS PLAY® facilitator. Metodologijo uporablja pri izvedbah gradnje timov (team building) in pri reševanju kompleksnejših izzivov v podjetjih kot tudi pri spodbujanju kreativnega razmišljanja pri mlajših (taborniška organizacija, dijaki višjih letnikov, iskalci prve zaposlitve ...). Povedal nam je, da ima postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov ali pa soočanje z različnimi izzivi z vključitvijo kock čisto druge razsežnosti, kot če bi se tega lotili na recimo temu tradicionalen način.
Roke in um
Znanstvene raziskave, na katerih temelji metoda LEGO® SERIOUS PLAY® so potrdile, da je proces učenja mnogo bolj učinkovit, kadar zaposlimo hkrati tako roke kot tudi um. Tako dosežemo višjo raven delovanja in znatno povečamo zmogljivost možganov, s tem pa tudi domišljijo in čustveno doživljanje. Luka Manojlović mi je povedal, da začetki razvoja metodologije LEGO® SERIOUS PLAY® (v nadaljevanju LSP) segajo v sredino 90. let – leta 1995 sta se namreč dva profesorja, Johan Roos and Bart Victor, ukvarjala s problematiko tehnik, s katerimi opredeljujemo cilje in pot do njih (predvsem) v poslovnih procesih. »Zainteresiranost za koncept pa je izkazalo tudi podjetje Lego, ki se je v tistem času soočalo z izzivom novih generacij uporabnikov njihovih kock – torej otrok,« je razložil. Starogrški filozof Platon je menil, da lahko o človeku več izvemo, če se z njim igramo eno uro, kot pa če se z njim pogovarjamo. Zakaj pa je Luko Manojlovića ta metoda tako pritegnila? »Prvič mi je zanjo leta 2014 povedal francoski kolega, ki se z izvajanjem delavnic ukvarja že dlje časa. Leto dni pozneje pa sem imel srečo, da je na nekem sicer računalniškem srečanju imel krajšo delavnico, kjer sem podrobneje spoznal metodologijo.
LSP me je takrat začel zanimati predvsem zato, ker je v konkretnem primeru sodelovalo večje število računalniških strokovnjakov, kar je pomenilo na začetku nekoliko skepticizma. Po nekaj začetnih vajah pa so vse skupine začele aktivno delovati tako, da so nam tri ure minile, kot bi trenil. Znotraj skupine so dobili možnost predstavitve lastnega pogleda vsi, prav tako smo sodelovalno gradili skupne modele – pozitivna orientacija do reševanja izzivov in priložnost, da je slišan vsak glas, sta me navdušili,« se spominja.
Lego kocke samo za igranje?
»Kocke so primarno res bile dizajnirane za igro – saj so v prvi vrsti namenjene otrokom –, a so eno od najboljših sredstev za izražanje lastnih idej s pomočjo metafor in zgodb, ki jih z njimi ustvarjamo,« pove Manojlović. »Lego kocke so tako odličen medij, ki v večini primerov že takoj na začetku pozitivno orientira udeležence – večinoma so ljudje navdušeni že v trenutku, ko jim damo vrečko s kockami, s katero potem gradijo modele. Pozitivni pristop k reševanju je zelo pomemben za poznejši uspeh delavnice – kocke k temu pripomorejo že prvo sekundo,« meni.
Kako poteka?
Luka Manojlović v sklopu Laboratorija misli izvaja delavnice LSP, ki navadno trajajo dva ali tri, lahko pa tudi več dni. »V osnovi ni nujno, da gre za zaporedno izvajanje – med dnevi so lahko daljši premori, čeprav mislim, da je vseeno dobro, da se vsaj neka zaključena celota izvede strnjeno,« pove. Seveda je predhodno treba izvesti temeljito pripravo, kjer tisti, ki vodi delavnico, natančno definira cilje, do kod želi v postopku priti in kakšne metode za dosego cilja ubrati. »Začnemo z 'ogrevalnimi' vajami, kjer ljudje spoznajo komplete kock, ki jih uporabljajo – v kakšni mednarodni zasedbi lahko kaj hitro najdete tudi koga, ki se z Lego kockami nikdar v življenju ni igral, v takšnem primeru so te vaje dobre tudi za spoznavanje, kako se kocke sploh sestavljajo, kar je zelo pomembno za poznejše modele. Tukaj se lahko udeležencem da naloga, da v določenem času sestavijo model kakšne živali ali predmeta ipd.,« opisuje. »Potem pa začnemo izvajati zapletenejše naloge, kjer recimo vodje oddelka sestavijo model, ki predstavlja njihov pogled na oddelek kot enega od elementov znotraj celotnega podjetja, pozneje takšne modele združujejo v skupne modele, kjer morda ob razpravi udeleženci še kaj dodajo ali odvzemajo, nato ta model nadgradijo z zunanjimi vplivi, skozi razpravo ugotavljajo, kako in na katere procese takšni vplivi delujejo, zgradijo odzive nanje ...«
Na koncu nastane velik model, iz katerega zna vsak izpeljati zgodbo, prepoznati elemente tveganja. »In čeprav je model velik in večkrat na prvi pogled kaotično prepleten, si relativno hitro zapomnimo posamezne modele in kaj je tisti, ki jih je zgradil, z njimi želel poudariti,« razloži Luka Manojlović.
Priprave
Enako pomembna kot dobra izvedba delavnice je tudi njena priprava – ta po navadi zahteva enako število dni kot izvedba delavnice, saj je pri pripravi večdnevne delavnice treba predhodno opraviti razgovore. »Iz teh lahko tisti, ki delavnico vodi, dodobra razume delovanje organizacije oziroma dobro razume izziv, s katerim se bodo udeleženci soočali – če gre za konkretnejšo stvar, ki se bo poskušala razdelati,« pojasni posrednik. »Na usposabljanju se osredotoča predvsem na primere znotraj večjih podjetij, kjer obstajajo različni oddelki, ki morajo skupaj sodelovati za dosego cilja oziroma oblikovanja produkta. Delavnice je treba pravilno zastaviti sprva z 'odločujočim' kadrom, pozneje pa tudi z ljudmi znotraj posameznih oddelkov,« pove Manojlović. Če pa se nekateri osredotočajo predvsem na reševanje izzivov znotraj podjetij, Luka Manojlovič metodo uporablja tudi v drugih 'scenarijih'. »Denimo pri delu z mladino z metodologijo LSP odpiramo razprave in vprašanja na najrazličnejše teme, ki se tičejo specifične skupine – na primer iskalci prve zaposlitve, študenti ali dijaki zaključnih letnikov, ker sem tabornik, sem precej delavnic izvedel tudi v taborniških vrstah,« našteje raznolike možnosti uporabe metodologije, ki je osvojila svet.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Profimedia
