Je Leni Riefenstahl največja režiserka v zgodovini filma ali največja Hitlerjeva propagandistka?
Umrla je leta 2003, v svojem 101. letu, tako kot je živela: »neskesana, zaverovana vase in brezkompromisna«, sklene Steven Bach v biografiji o eni najbolj kontroverznih, a močnih žensk 20. stoletja, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu (Založba Modrijan).
Umetnica, ki tudi po smrti še vedno buri svetovno javnost: eni jo poveličujejo zaradi njenih filmskih stvaritev, spet drugi od nje terjajo moralno odgovornost preračunljive režiserke, ki je v osmih letih simpatiziranja s Hitlerjem in nemškim rajhom uporabila vsa sredstva, da je lahko snemala filme. To so umetniške, dokumentarne stvaritve, ki nimajo zveze s politiko in propagando nacizma, se je Leni vseskozi branila in še bolj ugovarjala z nedolžnostjo, tudi na sodiščih: »Česa sem kriva? Saj nisem odvrgla atomske bombe!« O tem, kako velika in neizprosna je moč slik, ki jih je Leni posnela na filmski trak, pove podatek, da je njen film Triumf volje, tega je naročil Hitler, v Nemčiji še danes prepovedan.
Lepota, šarm in talent
Nemška umetnica, ki je bila sprva plesalka in igralka, je svoje mesto v filmski industriji zasedla po tem, ko je sedla za kamero. Leni Riefenstahl je nekoč dejala, da je imela en sam objekt, lepoto, in iskala jo je v naravnem svetu, visoko v gorah in globoko pod vodo, med praporji in baklami zbranih množic, v boju in transcendenci športnih preizkušenj, v telesni in erotični popolnosti preprostih bojevnikov, in – že od samega začetka – v sami sebi.
Leta 1924 je na peronu v domačem Berlinu čakala na vlak, ko jo je pritegnil plakat o filmu Gora usode, filmu o Dolomitih, ki ga je posnel dr. Arnold Fanck – filmu, ki ji je »povsem spremenil življenje«. Odločena je bila, da bo spoznala očeta gorniškega filma. In ga tudi je. Z njim se je zapletla tudi intimno, a vzrok pri njenem (velikem) številu partnerjev ni bil zgolj seksualne narave, ampak ji je bila vselej zanimiva osebnost moškega – to, kar ga je v njenih očeh delalo privlačnega.
Fanck jo je angažiral kot igralko v filmu Sveta gora, in čeprav sprva ni znala niti smučati, je z nasmehom prenašala napore. Kot odlična športnica in obdana s samimi moškimi je vedela, kako se postaviti zase. To jo je naučil že njen oče, ki sprva ni odobraval njenega umetniškega šolanja, a znala je najti pravi trenutek, da je moškega očarala ali pred njim planila v jok. In tu so bile še »tiste ljubezenske reči«, kot je temu rekla sama.
Fanck jo je naučil osnov filmskega ustvarjanja, kar se je pozneje izkazalo za odločilno pri njenem delu. Leni se je že kot igralka trudila, da bi jo opazili, ne le oboževalci, ampak tudi producenti. Bila je čedna, znala je komunicirati z govorico telesa, medtem ko je smučala in plezala po strmih skalah, a za Hollywood oziroma resnejše vloge je bila preveč vsiljiva, neučakana in rivalska. Njen moto je bil: »Nič ni takega, česar bi se ne dalo dobiti.«
Odločena je bila – če je niso najeli za v filme, ki porajajo zvezde, bo to storila kar sama. Kmalu je začela režirati sama – v svojem filmu Modri sij je imela seveda tudi glavno vlogo kot igralka. Ker je film dobil nekaj negativnih kritik, te pa je Leni skrbno prebirala in spravljala, je za to obtožila Žide: »Dokler bodo Židje filmski kritiki, ne bom uspešna. A le počakajte, ko bo Hitler vajeti vzel v svoje roke, bo vse drugače.« Ko je prebrala njegovo knjigo Mein Kampf, je dejala, kot že mnogokrat prej: »Tega človeka moram spoznati.« In tik za tem: »Delala bom zanj.« Vse to še veliko prej, preden je Hitler prišel na oblast.
Hitlerjeva punca
Vtis, ki ga je Hitler naredil nanjo, je bil izjemen. »Bilo je, kot bi me zadela strela. Obšla me je malodane apokalitična vizija, ki je nisem nikdar pozabila, se je spominjala Leni desetletja pozneje, kaj je doživljala med Hitlerjevim govorom. Njene prispodobe so bile erotične, prvinske in orgazmične.
Prav za legendo o hipnotičnem govorcu so se zatekali milijoni posameznikov, ko so zatrjevali, da sploh niso slišali, kaj je bilo na Hitlerjevih zborovanjih izrečeno: »Ni bilo tako zelo pomembno, kaj je Hitler izrekel, ampak kako je to izrekel.«
V spominih je Walter Frentz, Hitlerjev osebni snemalec, morda še najbolj pojasnil ugibanja o tem, ali sta bila Hitler in Leni ljubimca: »Leni ni bila Hitlerjeva ljubica ali njegova intimna prijateljica, a bila je dovolj pretkana, da je dajala vtis, da bi to nemara lahko bila. Vedla se je, kot bi to zares tudi bila, tako je namreč dobila vse, kar je potrebovala za svoje filme.«
Leni sicer nikoli ni bila članica nacionalsocialistične stranke, a imela je dostop do najvišjih predstavnikov, tako Josepha Goebbelsa, propagandnega ministra, kot Hitlerja ter tudi strankinega denarja. Kmalu so se dogovorili, da bo posnela 'Hitlerjev film'. Odšla je na zborovanje v Nürnberg in o njem posnela film. Ta ji je spremenil življenje za vedno.
Olimpija
Film s tem naslovom (in ne Olimpijada) je še danes eden najboljših športnih filmov vseh časov in še vedno mojstrsko delo brez primere. Leni je pri projektu olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu angažirala ogromno število snemalcev, v obup spravljala sodnike, kopala jaške in gradila stolpe za postavitev kamer, se družila s športniki ... in posnela 136 olimpijskih preizkušenj. Njeni posnetki pod vodo so še danes eni najboljših, kar jih je bilo. Zaradi zapravljanja in neposlušnosti se je morala zagovarjati celo pred Hitlerjem. Domov se je vrnila rdečih oči, a vendar zmagoslavno, in film zmontirala do konca.
Besedilo: Mina Jereb
Foto: Profimedia
