Ni veliko žensk, ki razpad dolgoletnega zakona razumejo kot priložnost za novo ljubezen. Lenja Faraguna je plemenita ženska, ki po ločitvi ni izgubila vere v ljubezen, temveč se je poglobila vase in odkrila, da je kapitanka svojega življenja.
Lenjo sem spoznala na mednarodni dan sreče, 20. marca 2016, na dogodku, ki ga je organizirala z ženskami iz CLUBA 466. Njihov cilj je, da z ganljivimi zgodbami navdihnejo druge ženske. Prepričane so, da le srečne lahko skupaj spreminjamo svet na bolje. Tistega dne sem pozorno prisluhnila navdihujočim ženskam, ki so pogosto pozabile nase v želji, da bi osrečile druge.
Lenjin pogum in zmožnost, da iskreno predstavi svojo zgodbo o ločitvi in o izzivih, s katerimi se je srečevala pred zanositvijo, sta me navdala s sočutjem in z občudovanjem. Prijazno se je odzvala na moje vabilo, da predstavi svojo zgodbo o tem, kako pomembno je slišati sebe in verjeti, da si dovolj.
Dvanajst let je bila poročena z radijskim voditeljem Sašem Pappom in dolgo je verjela, da sta imela odličen zakon. Bila sta najboljša prijatelja in sodelavca, ki sta skupaj odkrivala čudovite kotičke sveta in slavila poslovne uspehe.
»Mislila sem, da imava harmoničen in popoln zakon, vendar mi ni bilo jasno, zakaj je bil včasih grenek priokus. Občasno se mi je zdelo, da mi nekaj manjka, vendar nisem vedela, kaj. Po ločitvi pa sem ugotovila, da sploh ne vem, kaj sem mu lahko dala, ker nisem vedela, kaj je bilo polnega v meni. Nekoč sem na nekem predavanju slišala, da so moški kot vešče in ženske kot luč. Dokler ženska sveti, so moški ob njej, ker potrebujejo luč. Ko ženska ugasne, bo moški ostal nekaj časa ob njej zaradi topline iz preteklosti. Sčasoma pa bo šel k drugi luči. Odkrila sem, da v zadnjem letu zakona nisem svetila niti zase niti zanj.«
Ločitev je bila zanjo streznitev
Življenje se ji je spremenilo s četrtka na petek zjutraj, ko ji je nekdanji mož povedal, da se zaljublja v drugo žensko.
»Ko ugotoviš, da te nekdo nima več rad, začneš dvomiti o sebi. Takrat se je vse sesulo, na poslovnem področju in v zasebnem življenju. Dokler nisem začela razvijati svoje duhovnosti in samozavesti, nisem vedela, kako prazna sem bila. Zanimivo je, da sem v zadnjih mesecih zakona začutila, da ne morem sama reševati nekih vprašanj, in takrat mi je prijateljica predlagala, naj grem k psihoterapevtki. Sprva sem se upirala, ker sem mislila, da je iskanje pomoči izraz moje šibkosti. Toda vsak dan sem se obremenjevala z istimi problemi in se vrtela v začaranem krogu. V nekem trenutku sem si priznala, da ne morem več sama iskati rešitev, in šla k psihoterapevtki. Zame je bila to prava revolucija, saj nisem nikdar tako iskreno govorila o sebi. Začela sem odkrivati stvari o sebi in čiščenje vzorcev je bilo zame nekaj izjemnega. Po razhodu z možem sem se namreč znašla v vlogi žrtve. Za vse sem krivila druge. Ko pa sem se začela ukvarjati s sabo, je prišlo do preobrata, saj sem ugotovila, da sem sama kapitanka svojega življenja.«
Na dan ločitve si je kupila šopek tulipanov, si privoščila kozarec vina in tortico. Takrat je napisala sporočilo: »Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo najprej pripadati sebi, in ne nekomu drugemu.« Priznala je, da jo je nekdanji mož in njun zakon, ki je bil popoln navzven, določal. Dolgo ni vedela, kdo je v resnici Lenja. »Nisem vedela, kdo sem, kaj delam, zakaj delam. Samo delala sem, ker se mi je zdelo, da je za uspeh treba delati 14 ur na dan. Kadar so me ljudje vprašali, kako sem, sem vedno odgovorila, da delam kot nora. S Sašem sva bila ves čas v pisarni in nisem vedela, kaj počnejo običajni ljudje v sredo ob petih popoldne. Predvsem pa nisem vedela, kaj želim svetu sporočiti. Šele zadnji dve leti vem, kaj je moje sporočilo, kaj želim dati svetu. Z nekdanjim možem nisva znala komunicirati, čeprav se mi je takrat zdelo, da lahko govoriva o vsem. V najinem odnosu sem se zaprla in z nikomer, niti s prijateljicami, nisem govorila o stvareh, ki so me najbolj bolele. Vse sem držala v sebi. Tik pred ločitvijo, ko sem začela hoditi k psihoterapevtki, pa sem začela odkrivati sebe in svoje želje.«
Zaupanje v ljubezen
Kljub boleči ločitvi ni izgubila vere v ljubezen.
»Ko mi je Sašo povedal, da se je odločil za drugo žensko, ker je ona zanj zdravilo, sem se sesula, a nisem moledovala, naj si premisli. Med najinim pogovorom je bil s hrbtom obrnjen k meni, gledal je v Dravo in nenadoma sem ga objela, ker se je vame prikradel neverjeten občutek navdiha, polnosti in sem mu rekla: A ti veš, da se bom tudi jaz še enkrat zaljubila?! Tako kot ti zdaj! Lebdela sem. Celo govorila sem mu, katerih napak ne sme delati pri novi dragi. Doma sem mu spakirala stvari in bila kakor prerojena. Ta občutek je trajal dve uri, potem sem spet naslednje tedne živela iz minute v minuto.«
Lenja se ni vdala in se ni prepustila vlogi žrtve, temveč je ves čas delala pri sebi in imela odprto srce. S prijateljico Ireno sta šli na radijsko konferenco v Srbijo, kjer po dolgem času ni predavala, ampak uživala. Nekega večera se je v restavraciji, kjer so igrali tamburaši, ob njej znašel moški, ki ji je razložil zgodbo vsake pesmi. Poslušala ga je z navdušenjem, nato pa je prijateljici priznala, da se je zaljubila v njegove možgane. O njunem srečanju pripoveduje z žarečimi očmi in s širokim nasmehom, kot da sta se spoznala včeraj. Po tem srečanju je odšla za mesec dni v London, zato sta se dogovorila, da si bosta pisala pisma. Kmalu so jih nadomestila e-sporočila. Po dobrih 755 izmenjanih e-sporočilih ji je priznal, da se zaljublja vanjo, a ga je prosila, naj malo počaka.
»Bilo me je strah, da ne bi šla v zvezo prehitro. Nisem želela novega moškega kaznovati za to, kar je naredil prejšnji, ampak dati sebi in njemu svobodo, da sva takšna, kot sva, da živiva v sedanjosti, brez povezav s preteklostjo!« Toda kmalu je Lenja prisluhnila srcu in utišala razum. Miran je prišel k njej v Slovenijo prvič na obisk 14. decembra 2012. Na isti datum, točno tri leta pozneje, pa sta dočakala najlepšo novico. Zgodilo se je tisto, za kar je Lenja mislila, da se najbrž nikoli ne bo. Bila je noseča.
Imeti otroka ni samoumevno
Ženske pogosto slišimo vprašanje: Kdaj boš imela otroka? Nedolžno vprašanje je lahko zelo boleče, saj imeti otroka ni nekaj samoumevnega in ljudje pogosto pozabijo, da obstajajo različni razlogi, zakaj nekateri nimajo otrok. Lenja prizna, da je na začetku zakona, ko z nekdanjim možem še nista razmišljala o otroku, takšna vprašanja niso motila.
»Toda pozneje, ko sva sedem let neuspešno čakala na otročka, čeprav sva bila oba zdravstveno v redu, mi je ta nezmožnost empatije trgala srce na koščke. Ko je minilo prvo leto 'delanja dojenčka', pa tretje, pa peto, takrat minus na testu nosečnosti ni bil le nedolžen znak, ampak izraz dvoma o sebi, pojavili so se osamljenost, jeza, žalost, zavidanje, a kljub vsemu nisem znala odkrito odvrniti ljudem: Ste kdaj pomislili, da je razlog kje drugje, kot v tem, da želiva še uživati? Zapirala sem se vase. Ne samo pred prijateljicami, starši, sorodniki, tudi z nekdanjim možem nisva znala o tem govoriti. Večina mojih testov nosečnosti je bila opravljenih v osami, saj z druge strani nisem čutila, da bi to mesečno žalost dojemal, kot sem jo sama.«
Lenja pravi, da se je treba ustaviti in razmisliti, zakaj nekdo nima otroka, ne pa takoj napadati z vprašanji.
»Minilo je nekaj let, preden sem začutila, da moram deliti svojo zgodbo s svetom. In to je zgodba o tem, da so bile moje misli in besede, namenjene sebi, moja največja kontracepcija, saj sem bila sicer popolnoma zdrava. Kmalu sem spoznala ženske, ki imajo podobne izzive z nosečnostjo kot jaz. Spoznala sem, da nisem sama. Zame je bilo prelomno, da sem začela iskati odgovore na pomembna vprašanja. In to s pomočjo Marise Peer. Eno izmed teh vprašanj je bilo: Ali verjamete, da se bo vaše življenje obrnilo na glavo, če dobite otroka? Jokala sem, ko sem odgovarjala, saj sem ugotovila, da sem na svoj coaching posel do takrat gledala kot na svojega otročička, ki sem se mu predajala 466-odstotno, in strah me je bilo izpustiti toliko let trdega dela. Ključno je bilo tudi to, da sem lahko svoj posel začela opravljati prek spleta in da sva imela z Miranom iskrene pogovore. Tudi z njim sva osem mesecev poskušala zanositi, vendar je bilo to bolj podobno robotskemu načrtovanju, in ne uživanju. Kadar sem imela ovulacijo, sem od njega pričakovala, da mi je na voljo. Pozneje mi je priznal, da se je počutil izrabljenega in nevrednega. O tem sploh nisem razmišljala, ker se mi je to zdelo normalno, racionalno planiranje. Imel je celo aplikacijo na telefonu, da je videl, kdaj imam ovulacijo. Danes se mi zdi to grozljivo. Kmalu sva opustila takšen pristop in sva začela uživati. In detece se je zgodilo v dveh mesecih.«
Poslušala bom sebe
Lenja prizna, da je bilo težko spremljati prijateljice, ki so zanosile brez težav. V veliko pomoč in uteho ji je bila Helena Kodrič Mori, ki je razumela njeno stisko in ji je na srce položila besede: »Lenči, tvoj otrok je takšen kot ti. Vedno zamudiš, ampak vedno prideš. In ta otrok bo isti. Malo pač zamuja, ampak prišel bo.« In imela je prav. Lenja v zadnjem mesecu nosečnosti žari in odšteva dneve do rojstva otroka. Zaveda se, zakaj ni mogla zanositi že prej.
»Odkrila sem, da moram otroku poleg hrane, toplega doma in ljubezni pustiti neko srčno, miselno dediščino. Dolgo nisem vedela, kaj je moja zapuščina. Zdaj vem, da so to moje vrednote in prepričanje, da ne moreš biti uspešen, če ne pomagaš drugim na poti do uspeha. Vem, da moram spoštovati ljudi in da ne morem nikogar reševati. S svojim zgledom lahko samo navdihujem. To, da si sam odgovoren za svoje življenje, je pomembno, in tega prej nisem vedela. Nisem vedela, kaj bom lahko dala otroku. Pomembno je vedeti, da otroka učiš po svojem zgledu, in mislim, da pred leti ne bi bila dober zgled.«
Srečali sva se le nekaj tednov pred njenim porodom, zato me je zanimalo, ali si bo privoščila porodniški dopust. Iskreno mi je priznala, da se sprašuje, ali bo dobra mama, in da ne ve, kako bo usklajevala delo in materinstvo. »Vse, kar vem, je, da bom poslušala sebe. To je vse, kar lahko dam sebi in svojemu otroku.« Za žensko, ki dolgo časa ni slišala odmeva svojega srca, je to ogromno. In prepričana sem, da bo Lenja izjemna mama, ker materinstvo zanjo ni samoumevno. In ker s svojim zgledom navdihuje.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Foto: Natalija Jelušič-Babić
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču