Usnjena jakna, kitara, rdeča rutica, bobneč glas. Pero Lovšin je na robu dovoljenega, a nikoli pozabljenega, obenem pa nudi dober nauk, kako smelo je živeti točno tako, kot ti veli tvoja duša. In kar je pri tem najlepše – biti malo na robu je očitno še vedno zelo privlačno.
»Samo, da je prijazen, komunikativen in zvest,« mi največkrat rečejo mična dekleta, ko jih za znan moški medij vprašam, katere karakteristike naj bi imel njihov princ. Potem pa se dva dni kasneje pripelje ob boku nabildanega mutanta z nizkim čelom, redkim besednjakom in hitrimi pestmi. Kaj se je zgodilo? »Ah, a veš, on je tak bad guy.« Ja, sodstvo se strinja, zato pa hodi naokoli z dvema letoma pogojne. Ampak barabe so večni magnet za ženske. Zakaj?
Analitično k temu pristopi Maša D. v najnovejši številki revije Cosmopolitan, kjer poskuša razumsko opredeliti standarde privlačnosti modernih Jamesov Deanov. Ne torej tistih dejanskih barab, ampak vseh nedosegljivih frajerčkov, ki z nonšalantnostjo in drznostjo vlažijo hlačke kamorkoli pridejo. Je to dobra popotnica za dolgotrajno razmerje ali pa vseeno obstaja tehten razlog, zakaj se je Rachel vrnila v Rossov objem?
Iz popolnoma moške perspektive se mi poraja razlaga, da so barabe ženskam privlačne zato, ker so kot neukrotljivi mustangi. Kot divji žrebci, ki jih ženske želijo ujeti v svoj laso. Divjajo po svetu brez oziranja na normative in pravila, postavljajo svoje zakone in ohranjajo svoj slog. In to ženske zmede, ker ženske imajo pri ostalih moških to moč, da se prikažejo in mi nemudoma začnemo igrati po njihovih pravilih. Trosimo komplimente, kupujemo pijače, obljubljamo zvestobo. Barabam takšne oslarije ne padejo na kraj pameti.
Kako je nekdanja baraba ohranila svoj slog, svojo drznost in svojo samozavest tudi potem, ko mu tega niti ne bi bilo potrebno več furati, nam razkriva glasbeno dokumentarni film o Peru Lovšinu, ker, kot je pametno rekel eden izmed komentatorjev: »Kdo, če ne Pero Lovšin, si zasluži film.« Pero nam v filmu pokaže vse časovne intervale privlačnega barabinstva – od tistega socialno nesprejemljivega, do poznejšega, ko od preteklosti ohraniš predvsem tisto, kar šteje – držo in načela. Kako je vse skupaj nastalo, pa odkrivajo v aktualni številki revije Story, kjer pa nas z zgodbo popeljejo v družbo še enega večnega bad boya – Magnifica.
In ko smo ravno pri novodobnih barabah – v Story razkrivajo še enega. Lee Ryan, pevec skupine Blue. Kdo? Ja, tudi meni ni bilo jasno, dokler mi niso povedali, da nam bo zdaj zdaj speljal Nadiyo Bychkovo, ker baje že zelo spogledljivo drobencljata po Londonu (Story ima fotografije). Nadiya in Lee sta sicer soplesalca v TV-šovu Strictly Come Dancing in baje frajer za šalo menja vrhunske lepotice. Nedavno tega je recimo njegova bivša postala miss universe Velike Britanije. No, to je pa baraba v zgodnjih letih nastajanja.
Vse pikantne podrobnosti seveda v reviji Story.
In kdo je na drugi strani spektra? Tam, diametralno nasprotno od barab? Ubožci, ki pri lovu na ženske naredijo vse tiste napake, zaradi katerih potem izpadejo še patetično obupani. Verjetno si mislite, da se to vam že ne more zgoditi, vsaj ne po vseh filmih s Seanom Pennom, ki ste jih pogledali in vseh podcastih Russella Branda, ki ste jih poslušali.
Ampak, kot se razkriva v novi številki revije Liza v članku Kako je videti, ko obupan moški lovi žensko, se te napake v bistvu skrivajo v najbolj običajnih, vsakdanjih pristopih k zgodnjemu pecanju med njim in njo. Kako odgovorite na sporočilo? Kaj kupite za darilo? Kaj jo vprašate? Podrobnosti imajo v Lizi, naj pa ponudim samo namig – pri sporočilih naj velja pravilo 'manj je več'.
