Kar nekaj poučnega branja me je doletelo pretekli teden. Kot kaže je jesenska utrujenost s seboj prinesla tudi nekoliko več samorefleksije in se zdaj, ko nas je poletje spustilo iz objema brezbrižnosti in sproščenosti, spet posvečamo razumevanju sebe in svoje vloge v tem kozmosu. Najpogostejše vprašanje – je zame že prepozno?
Prepozno za kaj, se verjetno vprašate. Prepozno, da si izpolnimo kakšno konkretnejšo željo? V novi številki revije Sensa nas že na začetku obogatijo s spoznanji ljudi, ki so šele na koncu svojega življenja dojeli, kaj so v življenju zanemarili. Pet najpogostejših obžalovanj je zabeležila medicinska sestra Bonnie Ware, ki je v Avstraliji delala v bolnišnični paliativni oskrbi pacientov. Naj z vami delim enega teh: »Želim si, da bi si pustil biti srečnejši.«
View this post on Instagram
Kaj nas to konkretno obžalovanje opomni? Da smo za svojo srečo odgovorni sami. Da nas strah omejuje pri tem, da bi naredili korak v smeri lastne sreče, zato raje vztrajamo pri poznanem – v slabih odnosih, v kilavih situacijah, v bednih službah. In se s tem za vselej prikrajšamo za lastno srečo.
To je pogosto rezultat dolgoletne rutine in če nekaj poznamo, zakaj bi menjali, ker je vedno lahko še slabše, kajne? Ali pa si mislimo, da smo za resnejše življenjske premike že prestari. Sploh, ko je na kocki služba. A v novi številki revije Jana v Temi tedna analizirajo prav ta pojav in že v naslovu trdijo: Nikoli prestari za novo službo. »Ker beležimo eno najnižjih stopenj brezposelnosti, delodajalci mrzlično iščejo kadre in se vse pogosteje ozirajo tudi za starejšimi kandidati za zaposlitev,« v uvodu zapiše novinarka, ki podrobno odgovori na vprašanja 'Kdo me bo zaposlil?', 'Kakšno prednost lahko starejši nudi delodajalcu?' in 'Kako se v tej enačbi znajdejo mladi?'. Da boste v koraku s časom glede zaposlovalnih tehnik in pričakovanj, prelistajte novo številki revije Jana.
Če pa vas nas stara leta ne skrbi zaposlitveno stanje ampak skrb, da se ne boste morali več vsak sončni vikend zapoditi na Triglav in občudovati prenovljen Aljažev stolp, se lahko pomirite – vedno vam ostane ples! Kot so me še podučili v reviji Sensa, ljudje vedno bolj spoznavajo brezčasne kvalitete plesa. Ples je vendarle najbolj univerzalna oblika človeškega gibanja in prvinsko sredstvo izražanja (se strinjam, ker sem večino pijanih najstniških let preživel na plesišču tega ali onega nočnega kluba v upanju, da bodo moje epileptične kretnje očarale sodelujoča dekleta).
»Ples je tudi mentalna vadba,« pove članek v reviji Sensa. »Z učenjem novih korakov urimo pomnjenje gibalnega zaporedja in spodbujamo neobičajne načine gibanja, zaposlimo in urimo tudi možgane.« Pozabite torej za trenutek na križanke in si raje privoščite urico ali dve učenja klasičnega valčka.
Je pa res, da starost v teh veliki enačbi ni edina spremenljivka. Ogromno se govori tudi o privlačnosti. In o tem, da je na tem svetu lepim ljudem neskončno lažje. Kako dejansko zunanja privlačnost vpliva na naša življenja se sprašujejo v novi številki revije Liza, kjer sicer potrdijo mnoge prednosti privlačnih ljudi (tudi otrok), odkrijejo pa zanimiv podatke, da v resnici največ denarja zaslužijo najbolj neprivlačni ljudje!
Sem šel kojci na Forbes preveriti lestvico najbogatejših zemljanov … in se lahko strinjam, da med prvo deseterico ni kaj dosti manekenskega materiala. Hm …
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
