Leta strahote, ki smo jih Slovenci živeli (in preživeli) v prvi svetovni vojni!

Ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne in smrti Ivana Cankarja je pri Cankarjevi založbi izšla prav posebna zgodovinska knjiga, ki sta jo skupaj spisala Petra Svoljšak in Gregor Antoličič. Knjiga po mnenju poznavalcev velja za nedvomen presežek s sodobnem slovenskem zgodovinopisju o prvi svetovni vojni.

»V njej sta svoje moči združila dva odlična poznavalca tematike,« je knjigi na pot med drugim zapisal dr. Andrej Rahten. »Glede na to, da je Petra Svoljšak avtorica številnih standardnih študij o slovenskem doživljanju prve svetovne vojne, Gregor Antoličič pa v zadnjih letih orje ledino na nekaterih manj znanih raziskovalnih področjih (med drugim o poveljstvu jugozahodne fronte v Mariboru), je njuno sodelovanje že samo po sebi dobro napotilo k branju.«

Verjamemo, da si bodo knjigo Leta strahote iz rok v roke radi podajali tako zgodovinarji kot ljubitelji zgodovine in popolni laiki. Petra Svoljšak in Gregor Antoličič se namreč nista posvetila zgolj suhoparnemu naštevanju zgodovinskih dejstev z različnih front, na katerih so se borili slovenski vojaki, temveč svoje pisanje zabelila tudi s številnimi pričevanji in anekdotami iz tistega časa.

Knjiga Leta strahote pa poleg običajnih vidikov tega za Slovence pomembnega zgodovinskega obdobja pripoveduje tudi o begunski problematiki, problematiki preskrbe in zdravstvenih razmerah, ne pozabi pa tudi na vznik ženskega gibanja.

Da je knjigi, ki jo odlikuje zgodovinska sinteza prve svetovne vojne, uspelo nazadnje v ospredje postaviti človeka z njegovo življenjsko zgodbo in usodo, ve povedati tudi mag. Marko Štepec: »V knjigi se tako spretno prepleta pripoved o ljudeh v vojni, njihovih idejah, ravnanju in ranljivosti, ki je avtorja nikoli ne pozabita. Zato je branje tega dela, ki združuje bogastvo zbranih virov, raziskovalno širino, inovativnost in dolgoletno ukvarjanje z obravnavano tematiko, prava nagrada bralcem.«

Monografija Leta strahote, s katero so pri Cankarjevi založbi obeležili častitljivo obletnico konca prve svetovne vojne in smrti Ivana Cankarja, je zagotovo knjiga, ki nam bo pomagala bolje razumeti tudi svet, v katerem živimo. Ali, kot je svoj predgovor h knjigi z mislijo na Ivana Canakrja lucidno zaključil Tone Partljič: »In skoraj prepričan sem, da bi stopil še na Rožnik pogledat gostilno, v Cankarjevo sobo pa bi lahko stopil, če bi prej v mestu poiskal pisarno s ključem … Ko bi iskal pisarno turističnega oddelka, bi morda videl ljudi, ki stikajo po smetnjakih za hrano in prosijo na vogalih za cente, takrat pa spoznal, da je spet oživel klanec siromakov … In da v usnjenih rokavicah vozijo debeli gospodje, le da ne v kočijah, ampak avtih … In bi se raje vrnil k kolegom Dragu, Josipu in Otonu na Žale k Sv. Križu in jim rekel: ’Prijatelji, bil sem malo po ulicah naše domovine. Vse je drugače, a vseeno je vse isto. In vsem se mudi.’«

Da bi vas v nadaljevanju prepričali, da to imenitno monografijo uvrstite na svoj bralni seznam, si iz knjige izposojamo nekaj izbranih odlomkov iz prvega poglavja, ki govori o prerezu trenutka na predvečer prve svetovne vojne.

Slovenci na predvečer vojne

To je bil med drugim čas, ko so se drastično spreminjale navade in življenje v slovenskim mestih.

• »Pospešeno se je spreminjala stanovanjska kultura, na podeželju so lesene hiše zamenjale zidane. Meščanstvo je pozornost usmerjalo tako v zasebnost kot reprezentativnost, saloni so bili razkošni, spalnice intimen prostor, kopalnice pa velika redkost (6,1 odstotka v Ljubljani pred 1914), angleška stranišča so v slovenska meščanska stanovanja na primer prodrla šele ob prelomu stoletja. V 19. stoletju so bile za podobo mest na Slovenskem značilne blatne ulice, stranišča na štrbunk in smrad, postopno higienizacijo mest so pospešile epidemije kolere (1836, 1849, 1850, 1855, 1866 in 1886). Z vidika izboljšanja higienskih razmer sta najpomembnejši dosežek moderni vodovod in kanalizacija – leta 1888 v Kamniku, leta 1890 v Ljubljani, leta 1902 v Mariboru in Škofji Loki, leta 1908 v Celju in leta 1911 v Kranju.«

Vse več spoštovanja je bila deležna tudi slovenska kultura. Slovenski umetniški ustvarjalci so se postavili ob bok evropskim in z njimi napletli pomembne vezi.

• »Toda uradni položaj slovenskega jezika se ni izboljšal, v državnem zboru so si slovenski češki poslanci prizadevali za enakopravnost vseh avstrijskih narodov glede stenografskih zapisnikov, tudi iz povsem praktičnega razloga, saj govorov, ki so bili zapisani v stenografskih zapisnikih, cenzura ni mogla zapleniti,« pišeta v knjigi Leta strahote avtorja in nadaljujeta: »Kakor si je slovenski jezik težko utiral pot v urade, tako je bilo tudi s slovenščino kot učnim jezikom. Skrb za ljudsko šolstvo in učni jezik je država, ki si je pridržala pristojnosti v srednjem in višjem šolstvu, prepustila deželnim oblastem, kar je imelo različne učinke. Na slovenskem Koroškem je tako v šolo hodilo več kot 90 odstotkov otrok med šestim in dvanajstim letom starosti, na spodnjem Štajerskem je bil delež okoli 82-odstoten, medtem ko je bil drugod med 72 in 76 odstotki.«

Slovenščina se je v šolah uveljavila le počasi. Tako je bila po navedbah avtorjev knjige prva povsem slovenska gimnazija ustanovljena leta 1905 v okviru zasebne škofijske Gimnazije Šentvid nad Ljubljano, zahtevi po slovenski univerzi pa do razpada monarhije ostane neuresničena.

• »Slovenski študenti so zato študirali na Dunaju, v Gradcu in Pragi, v desetletju pred prvo svetovno vojno pa tudi na univerzi v Krakovu.«

Po drugi strani pa je bil čas pred prvo svetovno vojno tudi čas velikega razmaha izobraževalnih društev, knjižnic, pevskih zborov, godb, igralskih odrov, telovadnih in drugih društev.

Za Slovence in druge prebivalce slovenskih dežel je bilo z več vidikov to eno najplodnejših stoletij v zgodovini.

• »Slovenska mesta so v vsakodnevnem utripu živela podobno kot druga mesta v monarhiji, ohranjala so pretežno nemški, primorska mesta pa italijanski zunanji videz, ki je odražal dvojezično in dvo- ali celo večnarodnostno sestavo prebivalstva. Največje urbanistične spremembe je, po svoje nehote in prisilno, doživela Ljubljana, ki jo je leta 1895 stresel močan velikonočni potres, po njem pa je postala Ljubljana vse bolj moderno urejena prestolnica z novimi palačami v secesijskem slogu. Leta 1895 je dobila sodobno bolnišnico, leto pozneje so zavrteli na platnu prvi film, leta 1897 so zazvonili prvi telefoni, naslednje leto je bila napeljana električna napeljava in leta 1901 še električna cestna železnica. Slovenska ulična imena so prvič označila ljubljanske ulice leta 1908.«

Z vztrajnim uveljavljanjem narodne svobode je na veljavi dobivala slovenska kultura, katere glasniki je bilo nekaj izjemnih posameznikov, slovenski jezik pa si je pridobil tudi znanstveno uporabnost in veljavnost.

• »... potem pa so se zgodila leta strahote.«

Priporočamo!

Leta strahote - Slovenci in prva svetovna vojna

Zgodovinarka in soavtorica knjige Leta strahote Petra Svoljšak je mnenja, da prva svetovna vojna na Slovenskem nikoli ni bila prepovedana tema, žal pa je bila v senci drugih zgodovinskih procesov pogosto odrinjena iz slovenske zavesti. Vse to pa se zadnjih nekaj let vendarle vidno spreminja. Zanimanje Slovencev za to zgodovinsko obdobje narašča, zato se zdi, da izid knjige prihaja ob ravno pravem času.

Najpomembnejši aspekt knjige Leta strahote pa je po mnenju nje soavtorja Gregorja Antoličiča ta, da močan vpliv, ki ga je na slovensko prebivalstvo imela prva svetovna vojna, povzame s celostnim pogledom ’od zgoraj navzdol’.

Časovni razpon knjige sega od prvih dni velike vojne, pa vse do razglasitve Kraljevina SHS.

Pod Avstro-Ogrsko je bilo v času vojne mobiliziranih okoli 160.000 Slovencev, od tega jih je življenje izgubilo okoli 36.000, kar je približno 2,8 odstotka tedanjega slovenskega prebivalstva. Vojna je na območju Slovenije za seboj pustila tudi 11.500 vojnih invalidov. Zaradi posledic vojne je bila tako trajno prizadeta skoraj petina slovenskih družin.

Vplivi prve svetovne vojne na slovenski narod pa so bili seveda še dolgoročnejši in veliko kompleksnejši. In o vsem tem nadvse slikovito in plastično spregovori knjiga Leta strahote.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord