Leto Valentina Vodnika: Bil je pravi multipraktik

In morda včasih potrebujemo takšne obletnice, da obudimo spomin na velike slovenske može, ki so ustvarjali še v soju sveč. Pa lanskem letu, ki je bilo v znamenju Ivana Cankarja, je letošnje posvečeno Valentinu Vodniku. List na koledarju je kazal: 8. januar 1819. Slab mesec dni pred njegovim 62. rojstnim dnem, ki bi ga praznoval 3. februarja, je Valentina Vodnika v njegovem domovanju, dvosobnem stanovanju za frančiškansko cerkvijo v Ljubljani, na današnji Miklošičevi cesti 4, zadela možganska kap. Njegova gospodinja je tekla po pomoč, a ugotovili so lahko le, da Vodniku ni bilo več pomoči.

Valentin Vodnik je prvi na številnih področjih, oral je ledino. Bil je jezikoslovec, pesnik, učitelj, duhovnik, prevajalec, jezikoslovec, časnikar, arheolog, numizmatik, izobraženec razsvetljenskega duha, katerega osrednji cilj je bilo izobraževanje neukega prebivalstva. Vodnik je tudi avtor prvega slovenskega časnika Lublanske novice, ki so prvič izšle 1797. Danes bi rekli, da je bil pravi multipraktik. Bil pa je in je še danes eden najbolj znanih Šiškarjev, svoje otroštvo je namreč preživel na danes lično urejeni Vodnikovi domačiji v Šiški, kjer bodo dogajanje ob Vodnikovem letu pospremili s pestrim programom za odrasle in otroke.

Šiška je bila v Vodnikovem času še vas. Vodnikova domačija pa je imela posesti le za pol kmetije in bila podložna gospodi, ki je prebivala na bližnjem Cekinovem gradu. Dr. Janko Kos je v biografiji o Valentinu Vodniku (1990) zapisal, da je bilo Vodnikovo otroštvo precej brezskrbno. Veliko se je igral in potepal po šišenski okolici, Valentinova sestra pa je pozneje v pismu Janezu Trdini zapisala, da prav rad se ni tepel, saj je bil bolj slaboten. Ko se je začel šolati, je bilo brezskrbnega življenja za malega Valentina konec. Obiskoval je klasično šolo, kjer je pouk potekal v latinščini.

Ravno v latinščini je bil zelo dober, šla sta mu tudi zgodovina in zemljepis, a med najboljše učence se ni nikoli zapisal. Pozneje je postal duhovnik in služboval po različnih krajih po Sloveniji – od Gorenjske do Dolenjske, pa spet Gorenjske in nazadnje v Ljubljani. Ravno med opravljanjem duhovniške službe na Koprivniku nad Bohinjem so se križale njegove poti z Žigo Zoisom, kar je pomembno zaznamovalo njegovo pot na področju jezikoslovstva in literarnega ustvarjanja. Pozneje je postal učitelj.

Vodnik je bil človek širine, a kot je še zapisal njegov biograf, ni izstopal po posebni inteligenci, ni je kazal niti kot dijak niti pozneje kot kulturni delavec. A gnala ga je izjemna vnema po neprestanem učenju. Zato je govoril več tujih jezikov, se spoznal na različne vede, se poglabljal v različne stroke, bil narodno zaveden. Vseskozi je izražal veliko skrb za slovenski jezik in se lotil celo nemško-slovenskega slovarja in zanj zbral 30 tisoč besed. Ohranil je skromnost, a vseeno premogel dovolj samozavesti, ki ga je gnala naprej. Užival je v dobri hrani in pijači.

Od Kuharskih bukev do Babiškega priročnika

Morda tudi zato ne preseneča, da se med njegova najbolj slavna dela med Slovenci uvrščajo Kuharske bukve, ki so prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku in so izšle 1799. »Knjigo je napisal tako, da je prevedel recepte iz takratnih najbolj sodobnih kuharskih knjig iz nemškega, morda nekaj tudi iz francoskega jezika,« pravi etnolog dr. Janez Bogataj, ki je med drugim tudi avtor uvodne študije k posodobljeni izdaji Vodnikovih Kuharskih bukev iz leta 2011.

Prva slovenska kuharica je bila posebna, saj je poleg konkretnih receptov podala tudi smernice, kako naj bi ljudje jedli. V duhu razsvetljenstva Vodnik v knjigi ni predstavljal le takratne kulinarične podobe, temveč podajal smernice in navajal jedi, ki naj bi jih v takratno sodobno kuhinjo šele uvedli. Izjemnega pomena je Vodnikov uvod v Kuharske bukve z navodili za pravilno, predvsem pa zdravo kuhanje.

V tedanji slovenski kuhinji so namreč uporab­ljali precej prašičjega mesa, saj so bili pogoji za prašičerejo odlični, s tem pa je bila povezana čezmerna uporaba svinjske masti. »Zato ne preseneča, da je Vodnik v svojem uvodu v Bukve pozval kuharice k varovanju pred prekomerno uporabo masti, zabel, slanine in svinjskega mesa. To je bilo v skladu z vzgojnim poslanstvom njegove knjige,« je zapisal dr. Bogataj. V Kuharskih bukvah tako izstopajo tudi jedi, ki se pripravljajo z zelenjavo, veliko je tudi receptov z ribami, predvsem sladkovodnimi, ki jih je bilo v tistem času v izobilju.

Pa je znal Vodnik tudi sam kaj skuhati? »Tega pa iz življenja Valentina Vodnika ne vemo,« pravi dr. Bogataj. Iz življenja razsvetljenega moža je sicer znano, da je imel kar 24 let gospodinjo Evo Bučar, do katere je bil skoraj skopuški. Po njegovi smrti se je tudi Bučarjeva priglasila za njegovo dediščino, saj naj bi ji plačeval le 10 goldinarjev letne plače namesto obljubljenih 30. S svojim zahtevkom ni uspela in kolikor je znano, je dobila le manjši delež poplačila, ki ji ga je sicer Vodnik obljubil z dediščino. Vodnik je tudi izdal priročnik Knjiga o babištvu, ki je prvi tovrstni priročnik v slovenskem jeziku.

»Seveda je tudi ta knjiga prevod priročnika o babištvu, avtorja Matoška. Temeljno Vodnikovo vodilo je bilo v bistvu razsvetljensko, saj je bil njegov temeljni namen v izobraževanju ljudstva na različnih področjih. Tudi na področjih zagotavljanja zdravih rojstev, priprave jedi idr.,« še pravi dr. Janez Bogataj, ki bo imel 19. marca na Vodnikovi domačiji v Šiški predavanje o teh segmentih Vodnikovega doprinosa Slovencem.

Domačija v Šiški

Vodnikova domačija, rojstna hiša Valentina Vodnika, je danes v lasti Mestne občine Ljubljana, od maja 2015 pa z njo upravljajo na zavodu Divja misel. »V dobrih treh letih smo v sodelovanju s številnimi partnerji in izvajalci domačijo iz precej zapostavljene in neznane lokacije preoblikovali v živahen butični kulturni dom z jasno programsko usmeritvijo, ki je literatura oz. knjiga,« pravi vodja Vodnikove domačije Tina Popovič.

V spomin na Vodnika so danes v njegovi domačiji dogodki in dogajanja namenjena zelo različnim javnostim – od otrok, mladine in družin, ki jih vsako nedeljo navdušujejo nad branjem z Nedelcami, rednim nedeljskim programom, kjer knjiga vstopa na oder s pomočjo pripovedovanja, animacije ilustracij, glasbe v živo, do obiskov avtorjev in branja starejšim.

»V Vodnikovi domačiji imamo tudi Sobo za pisanje, ki je skupen prostor, v katerem je mogoče za namene pisanja različnih besedil brezplačno najeti mizo in računalnik,« pravi Tina Popovič. Dodaja tudi, da je njihova glavna skrb usmerjena v predstavljanje dediščine Valentina Vodnika. »Prenovili smo stalno razstavo na domačiji, ki bo konec tega leta še vsebinsko dopolnjena, razširjena in na oder postavili hišno predstavo o življenju in delu Valentina Vodnika avtorja Andreja Rozmana Roze. V letošnjem Vodnikovem letu smo ponudbo, povezano z Vodnikom, seveda razširili, v seriji mesečnih dogodkov tako z zgodovinarji spoznavamo 19. stoletje oz. Vodnikov čas, spomladi pa bomo organizirali kolesarska vodstva po Vodnikovi Ljubljani.«

Če kje, torej na Vodnikovi domačiji v ljubljanski Šiški, duh velikega moža še vedno živi in - v duhu razsvetljenstva - skrbi za izobraževanje slehernika. <

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Arhiv Vodnikove domačije

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ