Letos mineva 20 let od prve vstavitve polževega vsadka

O postopku vstavitve polževega vsadka, o rehabilitaciji in o tem, kako se človeku spremeni življenje, ko kar nenadoma zaznava in razume zvoke iz okolja, smo se pogovarjali z doc. dr. Sabo Battelino, dr. med., vodjo otokirurške in avdiovestibulološke dejavnosti. »Kaj se je spremenilo v 20 letih?« začneva. Kaj je danes za bolnike drugače, boljše?

»Za bolnike je drugače predvsem to, da je poseg milejši. Krajši je rez, ki ga naredimo pri bolniku, skrajšal se je čas operacije. In tudi okrevanje je hitrejše.« Pomembno je tudi, da so se razširile indikacije. Da polževega vsadka ne vstavljajo le gluhim, ampak tudi slabo slišnim osebam, ki s slušnimi aparati ne dobijo dovolj govorne informacije. »Ne le gluhim, ampak tudi hudo naglušnim.«

Ko kar nenadoma slišiš

»Haha, hmmm ... Težko je opisati ... Kot da bi se še enkrat rodil. Tako je, ko po 19 letih spet slišiš. Pozabil sem, kaj je to zvok. Vse zvoke sem se naučil na novo.«
Boško Juratovac – pri 13 letih je postal gluh, pri 34 spet slišal

Kako bolniku, ki kar nenadoma sliši svet okoli sebe, polžev vsadek spremeni življenje, je seveda odvisno od človeka samega. In od tega, zakaj je oglušel. »Osebe, ki so oglušele zaradi meningitisa, imajo pridružene druge težave. Pri njih je rehabilitacija ravno zaradi teh drugih težav otežena.« Pri tistih, ki imajo težave le s sluhom in so socialno dovolj stimulirani, postopek privajanja teče hitreje. »Nekateri že takoj po posegu telefonirajo. A vedeti moramo, da polžev vsadek pomeni doživljenjsko rehabilitacijo. Zunanje dele menjamo z vedno novejšimi programi, notranji deli se izboljšujejo vsakih 20 let.« Bolnik se mora torej ves čas prilagajati, a je številnim to v veselje, ker gre za izboljšave. »Če menjamo notranji del, kar zdaj po dveh desetletjih pri nekaterih delamo, ponovimo isti rez, stari vsadek odstranimo in na isto mesto skozi isto luknjico vstavimo aktivno elektrodo z novim notranjim delom.«

»Kako bolniki opisujejo zvoke, ki jih slišijo?« vprašam. »Bolniki pravijo, da slišijo kovinsko računalniški zvok. Zelo hitro začnejo črke povezovati v besede. Hitro začnejo sklepati. Rehabilitacijo začnemo z osnovnimi besednimi zvezami, kot so dober dan, hvala lepa. Težko je tistim, ki so vrsto let odlično slišali, potem pa za kratek čas oglušeli. V sebi imajo zelo močan spomin na običajno slušno zaznavo. Sprva so malce razočarani, vendar vedo, da je biti gluh veliko hujše.«

V Ljubljani so v 20 letih vsadili 335 implantatov, polžev vsadek so vstavili 291 bolnikom, nekaterim od njih obojestransko. Od leta 2007 posege opravljajo tudi v UKC Maribor. »Včasih sta bili med bolniki več kot kar dve tretjini otrok, zdaj se to razmerje spreminja.«

Zakaj je človek gluh?

»Poznamo prirojeno gluhost. Imamo torej gluhorojene. Pri polovici je razlog genetski. Med drugimi vzroki perinatalne gluhote so okužba ploda med nosečnostjo, hipoksija – zmanjšana količina kisika ob ali po rojstvu, huda zlatenica, metabolne motnje, to vse so razlogi za prirojeno gluhost.« Nekatere genetske okvare se pokažejo, razvijejo šele v prvih letih življenja. Otrok se torej rodi kot slušeč, potem pa mu sluh progresivno pade. Tudi antibiotiki povzročajo gluhost, vendar je to v Sloveniji izjemno redko.

»Pri starejših poznamo starostno izgubo sluha, vpliva lahko zaplet pri sladkorni bolezni, operacije. Pri tretjini pa razloga za gluhost ne poznamo.« Pridobljena gluhost je pogostejša, saj ljudje živimo dlje. Vsadek lahko vstavijo že 10- ali 11-mesečnemu otroku ali pa 75-letniku. Starost pri vsaditvi polževega vsadka ni omejitev, le paziti morajo, ali se je starejša oseba sposobna priučiti sluha in govora.

»Če smo zelo v dvomih, prosimo za oceno nevropsihiatra, da oceni kognitivni status starejšega kandidata za polžev vsadek. Prav tako se posvetujemo z družino. Za starostnika vedno na neki način skrbi družina. Če je zelo osamljen v nekem domu starejših občanov, kjer nekaj let nič ne komunicira, potem včasih presodimo, da mu s polževim vsadkom ne bi izboljšali kakovosti življenja.«

In možni zapleti pri posegu? »Vsak rez podkožja lahko povzroči večjo krvavitev, bolečine, lahko se prereže podkožni živec, pri brušenju lahko vstopimo v ravnotežni del, kar povzroči začasne težave z ravnotežjem. Lahko se zgodi začasno nedelovanje obraznega živca, trajno lahko na operirani strani izgubijo okus.« Zapleti so redki, poseg od reza do šiva v povprečju traja približno dve do tri ure.

»Mi naredimo večji rez kože za uhljem, prek senčnične kosti si zbrusimo vstop v votlino srednjega ušesa. Ko pridemo v srednje uho, pogledamo, kje je tista prava krivulja polžka, kjer bomo vstavili aktivno elektrodo.« Naredijo ležišče za sprejemnik, odprejo notranje uho in v polžek nežno porinejo aktivno elektrodo. »Elektroda je debela okoli enega milimetra, dolga pa od 18 do 26 milimetrov.« Bolnik čuti le sprejemnik, ki ga 'potopijo' v kost.

»Sprejemnik se čuti za uhljem. Ko si nastavi zunanji del, si ga mora z magnetom priklopiti na anteno. Vsak dan si potipa, kje ima sprejemnik. Se pa pod lasmi nič ne vidi.«

Tudi to se je spremenilo v 20 letih. Tako notranji kot zunanji deli so vedno manjši, tanjši. Nekaterim to, da se ne vidi, da za slušnost uporabljajo pripomoček, veliko pomeni. Drugim je pomembno le, da slišijo.

Besedilo: Maja Sodja
Foto: Igor Zaplatil, arhiv ukc ljubljana, shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord