Včekrat nagrajena slovenska pisateljica in ilustratorka Lilijana Praprotnik Zupančič, ki jo vsi bolje poznamo kot Lilo Prap, je te dni izdala novo otroško slikanico o čisto pravih zmajih.
To je že 17. njena slikanica in tretja, v kateri kot glavni stranski igralci igrajo zvedave kokoške, piščančki in vele pametni petelin. Tokrat je babica kokoš iz neke knjige izvedela, da so zmaji potomci kokoši. In nato je vse male in velike iz svoje razširjene družine popeljala skozi pestro zgodovino bolj in manj strašnih zmajev.
Mali (in veliki bralci) bodo v čudovito ilustrirani knjigi Zmaji!?! med drugim izvedeli, da so ljudje prve zmaje videli kot nekakšne velike kače, o zmajih pa naj bi bojda pisal tudi Plinij starejši, ki je živel pred več kot 2000 leti.
- »Prvi je napisal knjigo, ki se imenuje enciklopedija. V njej lahko najdete vse, kar vas zanima. Tudi to, kaj je zmaj. Kasneje so ljudje z obilo domišljije tem 'velikim kačam' dodali še dele teles drugih živali: noge, krila, čudne glave ...«
In tako se pripoved o enih od najbolj zagonetnih mitoloških bitij v zgodovini človeštva (in, kakopak, tudi omenjene perjadi) skozi čas prične. Čudovitim ilustracijam tudi najbolj grozljivih upodobitev zmajev z vseh koncev sveta in tudi nadvse daljnih časov sledijo zabavni dovtipi kokošje družine, med katerimi je najbolj glasen nastopaški petelin, v desnem kotu vsakega novega strašnega poglavja pa je moč brati tudi čivk razuma komaj izvaljenega malega genija.
Prav zabavni kokošji dovtipi ob strani bodo nadvse zabavali malčke in jih sproti opominjali, da so strašne zmajevske podobe, za katere se bo zdelo, da kar tekmujejo med seboj, katera bo bolj grozljiva, da gre za davno 'izumrle' pošasti, ki se jih ne gre več tako zelo bati.
Po veliki kači, ki naj bi napadala slone in jim pila kri, tako prihajajo in odhajajo zmaji z glavo besnega bika in strašnimi kremplji in tistimi z glavo orla in levjim telesom. Nekateri zmaji so imeli tudi po več glav, nekateri so bruhali ogenj, spet drugi pa vodo ... in medtem ko so bili evropski prav zares strašni, so bili vzhodnoazijski precej bolj prijazni in razumni.
In čeprav je nekje tekom svojega potovanja po zmajevski zgodovini radovedni kokošnjak že ugotovil, da so ljudje zelo dolgo verjeli, da so zmaji resnično obstajali, potem pa vendarle ugotovili, da so velika okostja, ki so jih mestoma našli, v resnici pripadala 'zgolj' nekaterim praživalim in dinozavrom, pa na koncu tudi sami pridejo do nadvse samosvojega zaključka.
Ko spoznajo strašnega petelinjega zmaja, ki naj bi ubijal s pogledom in požigal travo in grmovje, tudi sami sklenejo, da so očitno prav zares tudi sami predniki zmajev, ki naj bi se izvalili prav iz petelinjih jajc.
Nadvse zabaven je tudi zaključek te zabavno strašljive pripovedi o nadvse fascinantnih bitjih.
Najbolj razmišljujoče pišče iz druščine se namreč vpraša, če ni morda gospa Rezika, ki zanje skrbi in jim prinaša zrnje, tudi neke vrste kvazicotl ali kako se že imenuje tisti indijanski zmaj'. Sicer pa več o tem, ali Rezika vendarle zgolj Rezika, kar v knjigi.
Ob odkrivanju strašno zanimivega sveta zmajev in legend, ki so povezane z njimi, boste namreč uživali vsi - tako odrasli kot otroci.
