Literarni prvenec Sofije Oksanen Stalinove krave zdaj tudi v slovenščini

Literarni prvenec Sofije Oksanen Stalinove krave zdaj tudi v slovenščini (foto: Promocijsko gradivo) Promocijsko gradivo
29. 11. 2019

Pri založbi Beletrina je izšel roman Sofi Oksanen Stalinove krave, gre za njeno tretjo knjigo, ki jo lahko beremo v slovenščini, prevedla pa jo je Julija Potrč Šavli.

Gre za avtoričin literarni prvenec, s katerim je dosegla mednarodni literarni preboj in je danes preveden v več kot 20 jezikov. V njem zastavi teme, ki so tudi v kasnejših delih najbolje odmevale, je na predstavitvi povedala urednica knjige Špela Pavlič.

Gre za zgodbo treh generacij žensk, babica živi v času 2. svetovne vojne v Estoniji pod sovjetsko okupacijo, ko Annina mama spozna njenega očeta, se preselita na Finsko, Anna pa kasneje svoje občutke drugorazrednosti v tuji državi transformira v bolestno nadziranje svoje telesne teže in motnja hranjenja zavlada njenemu celemu življenju. Oksanen tako prikaže odnose med materami in hčerami, odnos družbe do ženskega telesa in posledice življenja s travmo. Prevajalka Potrč Šavli je dodala, da gre za zelo osebno zgodbo in da je Oksanen odlična v ubesedovanju polpretekle zgodovine Estonije. Napet in ganljiv roman preskakuje med časovnimi in zgodbenimi perspektivami ter se ukvarja s pomembnimi temami nasilja nad ženskami. 

Knjiga Stalinove krave je izšla pri založbi Beletrina in jo lahko naročite tukaj.

Odlomki iz knjige

Druga finska beseda, ki se jo je Katarina naučila je bila sreda, saj sta se za prvi zmenek dogovorila v sredo in dolgo je trajalo, preden sta se sporazumela o dnevu. Morala sta preveriti na koledarju, da dejansko govorita o istem dnevu. Tretji dan, po estonsko kolmapaev, je torej sreda, po finsko pa keskiviikko, dan sredi tedna.

Katarina si kmalu kupi finsko-estonski slovar pogovornih fraz in Finec iz njega na glas bere, ko prvič pride k njej na obisk. Finski s-ji so hecni, široki in mlahavi. In finska beseda za ne, ala, je nemogoča, saj se po estonsko reče ara, tako, da se finska različica sliši, kot bi jo izgovoril otrok z govorno napako, takšen, ki se še ni naučil pravilno izgovarjati r-jev. 

Stare, zasušene vatne blazinice skrivam za omaro, včasih jih preučujem in ovohavam, še posebej tiste največje, ob tem občutim podobno vznemirjenje, kot ga morda občutijo nekateri otroci, ko jejo svoj smrkelj. To traja dolgo. S šolo ne morem hoditi plavati. Plavanje in še veliko drugega moram preskočiti, a nikoli ne povem, zakaj.

Nekoč pa v omarici z zdravili najdem mazilo, na katerem piše, da je primerno za poškodovane bradavice, in ga začnem uporabljati. Ko izcedka ni več, se znebim starih vatnih blazinic - stran jih vržem po nekaj naenkrat - in si kupim modrček. Na bradavicah še dolgo časa ostanejo brazgotine. Počasi se moja drža spet vzravna, skupaj s pajkicami z leopardjim vzorcem se moje prsi odprejo svetu, potisnem jih naprej in sem ponosna, ko shujšam, pa se moj ponos še poveča, ponosna sem na svoje krasno telo, za katerega se mi zdi, da uboga moje ukaze in zaradi katerega vse v moji okolici uboga mene.

Po teh ženskih stvareh nekdanjega Talina sem tako hlepela, da me je kar zvijalo. To je bil zame najbolj zanimiv del potovanja, lahko sem nakupovala povsem drugače, stala za pultom in čakala, da je prodajalka zavila čipke, gumbe, sponke v papir in so ljudje v vrsti strmeli, kako lahko mala petletnica nakupi podvezic, glavničkov in svetlečih gumbov za vsoto, ki je predstavljala četrtino mesečne plače odrasle osebe, in kako je potem prodajalka to vsoto napisala na papirnate zvitke ali na dva posebna papirčka in enega vtaknila med zvitke, drugega pa izročila meni.

Moral bi že priti na obisk iz Moskve, a od njega ni bilo nobenega glasu, ni se pojavil, morda je imel težave z vizumi, kdo bi vedel. Mene ni mogla pustiti same, s sabo me tudi ni mogla vzeti, ker za to ni imela dovolj denarja, očetu pa tudi ni hotela reči za denar za takšno stvar. Tudi sicer ni imela nikogar, s komer bi se lahko pogovorila o tem. Ali pri komer bi me lahko pustila. Vsaj ne zaradi takšnih stvari. V veliki tipično finski hiši je bila mama s svojimi skrbmi sama, pisala je pisma in jih pričakovala, potem je preskočila dele o vse bolj splošnem racionaliziranju hrane, o nakaznicah in vrstah, o katerih je bilo treba stati , da si dobil vsaj tisto, do česar si bil upravičen.

O avtorju

Sofi Oksanen (1977, Jyväskylä, Finska) je danes ena najbolj priznanih, mednarodno uveljavljenih finskih pisateljic mlajše in srednje generacije. Dela družbeno kritične in angažirane avtorice so prevedena v več kot 50 jezikov.

Knjiga Stalinove krave je izšla pri založbi Beletrina in jo lahko naročite tukaj.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri