Livno - kraj, znan tudi po divjih konjih

12. 9. 2017 | Vir: Jana
Deli
Livno - kraj, znan tudi po divjih konjih (foto: Eva Hajdenkumer)
Eva Hajdenkumer

Stampedo črede svobodnih konj – filmski prizor z Divjega zahoda? Ne, čreda 460 divjih konj na planoti Krug blizu Livna domuje že pol stoletja. Ker je v Bosni turistična infrastruktura slabo razvita, ostaja ta naravni fenomen povsem samozadostnih livnskih konj v širši javnosti manj znan.

Na magistralni cesti Kupres-Livno, na jugozahodu Bosne in Hercegovine, vas z nekaj sreče, približno 15 kilometrov pred spustom v Livno pričaka neverjeten prizor – stampedo, ki mu ni videti konca, črede belih, rjavih, sivih in črnih konj. To so livnski divji konji, ki že pol stoletja prosto živijo na prostrani kraški planoti Krug, pod planino Cincar. Planota neverjetnih razsežnosti je posejana z vrtačami, skalovjem, kraškim rastjem, ponekod borovimi gozdički in lokvami – bajerji, v katerih se zbira deževnica. Ti bajerji so osrednji vir vode za čredo livnskih divjih konj. To so prostoživeči konji, katerih predniki so bili pred pol stoletja običajni delovni konji na kmetijah v Livnu.

S prihodom mehanizacije so za kmete postali nepotrebna obveza in strošek, zato so jih neko pomlad nagnali na pašo, a jih jeseni, v nasprotju s prejšnjimi leti, s planote nikoli več niso prignali v dolino. Ker planota Krug na od 1.200 in do 1.500 metri nadmorske višine vse leto zagotavlja dovolj hrane in vode, so ti konji preživeli brez človeka, se razmnožili in čreda že desetletja tam prosto živi. Pred vojno v BiH je čreda štela okoli 350 konj, med vojno pa so te nikogaršnje živali začeli ubijati in njihovo meso prodajati, zato so krajani Livna pred leti ustanovili iniciativo za zaščito teh konj, pripoveduje nekdanji mestni svetnik občine Livno, danes pa tajnik Planinskega ekološkega društva Borova Glava, Željko Krišto.

Zaščitena naravna dediščina

Na videz zdravi in vitalni konji vseh starosti in barv so danes križanci treh pasem. »To so križanci bosanskega brdskega konja, arabca in posavca. Livnske konje smo leta 2009 zaščitili z občinskim odlokom, saj so jih v preteklosti ubijali, danes pa jih ogroža predvsem magistralna cesta, ki jo čreda vsak dan prečka, da bi se napojila v bajerju na drugi strani magistralne ceste. Naše društvo je leta 2009 dobilo tudi koncesijo, da čredo nadzira in ji omogoča varnejše prečkanje prek magistralne ceste k enemu izmed naravnih bajerjev, kjer se pojijo.

Na Borovi Glavi, na mestu, kjer čreda navadno prečka cesto, bi lahko postavili tudi ograjo, a bi s tem že posegli v njihov naravni prostor, česar ne želimo.« Zato člani društva vsako jutro in večer, ko se čreda začne pomikati k cesti, ustavljajo promet. Kljub temu pa v prometnih nesrečah na magistralni cesti leto pogine okoli pet konj. Planinsko ekološko društvo, ki v sodelovanju z lovskim društvom Livno edino spremlja štiri skupine konj, ki tvorijo čredo livnskih divjih konj, si prizadeva, da bi ta evropski naravni fenomen brez primere zaščitili tudi na pokrajinski in federalni ravni, toda: »Bosna in Hercegovina je precej zapletena država in zato zna to trajati še lep čas,« razmišlja tajnik društva.

S Krištom smo se naključno srečali večer pred našim pogovorom, saj je ob naši vožnji po planoti proti Livnu ustavljal promet, ko se je čreda prek magistralne ceste na Borovi glavi odpravljala k bajerju. Preden smo se jim upali približati, smo ga spraševali, ali so ti konji nevarni. »Nič niso nevarni, saj se oni bolj bojijo vas kot vi njih,« je odgovoril. Vznemirljiv, resnično neverjeten prizor – stampedo skupine več kot sto konj proti bajerju, pitje, namakanje do glave in vrnitev čez cesto. Po tem zagotovilu smo si jih drznili ogledati in fotografirati z manjše razdalje. Prav prisrčno je bilo, ko se je že skoraj vsa skupina napojila in ohladila v bajerju ter se odpravila nazaj prek magistralke proti planini Cincar. Dva odrasla konja in žrebiček nikakor niso hoteli čez cesto. Stali so kot vkopani in gledali odhajajočo čredo. Ponje se je, čez cesto, vrnil bel konj, rezgetal in jih obkrožal, vse dokler tudi ti trije niso stekli čez cesto k svoji čredi.

Bosanski fotosafari

Čeprav naj bi se livnski konji večkrat zadrževali ob magistralni cesti, smo se s predstavnikom Planinskega društva Borova Glava pred odhodom v Bosno povezali prek Facebooka in se, v upanju, da bomo prostoživeče konje res srečali, dogovorili za voden obisk planote Krug. Ne nazadnje je sedemurna vožnja od Ljubljane do Livna predolga pot, da bi se človek zanašal na srečo. Naslednje jutro smo na dogovorjeni lokaciji za fotosafari na planoti ugotovili, da smo tega gospoda dejansko spoznali že večer prej, saj nam je ravno on med pitjem konj v bajerju zagotavljal, da ti konji nikomur nič nočejo.

Pred odhodom na triurno vožnjo z džipom in hojo po planoti smo spili še kavo in varuh livnskih konj je pripovedoval, kako so si v društvu sprva prizadevali, da bi se čreda, ki je leta 2009 štela le dobrih sto konj, vsako leto povečala za deset žrebičkov. »Že prvo leto se je čreda povečala za 25 žrebičkov in postajala vsako leto večja, danes jih je že okoli 460.« Člani društva so v zadnjem desetletju spremljanja črede dodobra spoznali njene navade, zato v prihodnje načrtujejo izgradnjo več od ceste oddaljenih bajerjev, da konjem za vodo ne bi bilo več treba prečkati magistralke.

Kljub temu pa se bodo po predvidevanjih še vedno zadrževali ob cesti vsaj v času žrebitve, ki poteka vsako leto med februarjem in junijem, zato jim člani društva nastavijo sol in nekaj sena. Med vodeno vožnjo po prostrani kraški planoti, kjer razen belgijskih tabornikov in dveh kmetij ni človeških duš, smo ponovno srečali eno izmed skupin črede livnskih konj. Opazovali smo jih in se navduševali nad barvno pestrostjo teh konjičev z dolgimi grivami. Posebej zanimivi so žrebički, ki topotajo za svojimi mamami in se želijo stalno hraniti, pa manjše skupinice, v katerih konji drug z drugega odganjajo nadležen mrčes. Prizori, ki se jih človek ne naveliča.

Konji, po pripovedovanju članov društva, ne marajo sunkovitih gibov in zvokov. Nasploh se za nas dejansko niso zmenili, pa tudi sami nismo silili vanje, temveč smo jih v miru opazovali z manjše razdalje. Čez dan se konji predvsem pasejo z bogato pašo, ki jo omogoča kraška planota. Občasno poiščejo z drevjem poraščene predele, da se ohladijo, proti večeru pa se odpravijo pojit in namakat v enega izmed bajerjev. Na planoti Krug po zagotovilih tajnika društva ni min, ki bi na nesrečneže prežale iz zadnje vojne, so pa kače, zato je med sprehodom po planoti potrebna previdnost. Planota je znana tudi po divjadi in volkovih, ki privabljajo lovce.

Belgijci in Nemci da, Slovenci ne

Livno je sicer poznano predvsem po siru, katerega originalna receptura sega še v avstro-ogrske čase. Gre za odličen trdi sir, značilnega močnega aromatičnega okusa, ki ga proizvajajo iz 80-odstotnega kravjega in 20-odstotnega ovčjega mleka. Livanjski sir, ki močno spominja na italijanski parmezan, pa ni edina blagovna znamka majhnega kraja s pretežno hrvaškim prebivalstvom. V zadnjih letih postaja Livno počasi prepoznavno predvsem po svojih divjih konjih, o katerih nastajajo reportaže domačih in tujih medijskih hiš.

Medijska pozornost v Livno, ki je le 150 kilometrov oddaljeno od mednarodnega letališča v Splitu, posledično vsako leto pripelje več turistov iz zahodne Evrope. Pri tem je precej presenetljivo dejstvo, da tega pol stoletja starega evropskega naravnega fenomena v bližnjih državah, tudi v Sloveniji, tako rekoč ne poznamo in zanj večina ljudi še nikoli ni slišala. So pa očitno Nemci in Belgijci, saj se je v letošnjem poletju na planoti izmenjalo 220 tabornikov iz Belgije, ki društvu pomagajo pri izgradnji infrastrukture – razglednih točk, prostora za druženje ob šotorišču, čiščenju gozda in tako naprej.

Livno, ki se razteza na več kot 900 kvadratnih kilometrih površine, na desetini te se zadržujejo divji konji, pa radi obiščejo tudi nemški, neokrnjene narave željni turisti. Željko Krišto je z obiskom zadovoljen, a prave turistične infrastrukture v Livnu ni. »Ko pridejo turisti, si želijo videti divje konje. Toda poleg konjev bi jim morali na planoti ponuditi tudi planinsko namestitev, naravno hrano. Tega pa ni. Trudimo se, da bi to izboljšali. Pravkar končujemo planinsko kočico, v kateri bo lahko na skupnih ležiščih prespalo 15 ljudi, načrtujemo pa še en večji objekt, kjer bo lahko prespalo do 28 ljudi.

Belgijski taborniki, ki prihajajo že četrto leto zapored, bivajo v šotorih, iz doline jim vozimo hrano in vodo. V Livnu imamo sicer tudi krasen muzej, ki hrani tri tisoč let stare ostanke pračloveka s Kupresa, pa tega ljudem ne znamo predstaviti.« Livno in planoto Krug je resnično vredno obiskati, pravzaprav verjetno kar vso Bosno in Hercegovino. Poleg pregovorno gostoljubnih, zabavnih in bistroumnih gostiteljev so tam edinstveni zgodovinski kraji, neokrnjena narava, izvrstna kulinarika in izjemen preplet različnih avtohtonih kultur, ki je v preteklosti ljudem sicer prinesel toliko gorja. 

Besedilo: Slavka Brajović
Fotografije: Eva hajderkumer

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju