Navdihujoča zgodba baletnih umetnikov Barbare Potokar in Kenta Yamamoto

1. 9. 2016 | Vir: Jana
Deli
Navdihujoča zgodba baletnih umetnikov Barbare Potokar in Kenta Yamamoto (foto: osebni arhiv)
osebni arhiv

Talentirana baletna umetnika Barbara Potokar in Kenta Yamamoto sta prepoznaven par mlajše generacije ljubljanskega baletnega ansambla.

Občasno na odru, sicer pa par tudi zasebno se je med kolektivnim dopustom odpravil v deželo vzhajajočega sonca. Ker je balet vtkan v njuno dušo in vsakdan že od otroških let, se v Kjotu, Kentovem rojstnem kraju, mesec dni preizkušata kot plesna pedagoga. In glede na njuno predanost baletu in umetnosti na splošno ne preseneča, da bi ju tam kar obdržali.

Komaj 23-letna študentka fakultete za socialno delo, ki 'živi' v baletnih copatah že od svojega četrtega leta, je stalen angažma v ljubljanski Operi dobila že pri 17 letih. Še preden je opravila maturo na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet, je bila z eno nogo že v 'službi'. Ker je skoraj sočasno opravila avdicijo v prestižni moskovski Bolšoj akademiji, se je za vrnitev v Ljubljano takrat stežka odločila.

Odločitev je bila pravilna

Po dveh letih honorarnega dela dobila stalno zaposlitev v SNG Opera in balet Ljubljana. Nadarjeno dekle se je z vseh domačih in mednarodnih tekmovanj baletnih umetnikov vrnilo z najvišjimi priznanji.

Doslej si je Škerjančeva nagrajenka priplesala sedem zlatih priznanj in prvih nagrad na slovenskem nacionalnem tekmovanju, srebrno in bronasto medaljo na mednarodnih tekmovanjih, slednjo minuli mesec na mednarodnem baletnem tekmovanju Mie Čorak Slavenske v Zagrebu: »Ker sem tekmovala v kategoriji seniorjev, kjer sem se borila z res odličnimi profesionalnimi plesalci z vsega sveta, sem na svoj dosežek in osvojeno znanje še posebej ponosna.«

Redna članica ljubljanskega baletnega ansambla ne počiva na lovorikah, saj se zaveda, da mora železo kovati, dokler je vroče: »Ljubljanska operna hiša mi že od nekdaj veliko pomeni, saj sem si že pri desetih letih želela postati profesionalna balerina. Našemu gledališču želim ponuditi kar najboljšo baletno kakovost, zato se vsak dan trudim izboljšati«.

Slovensko-japonska srčna naveza

Kenta, solist ljubljanskega baletnega ansambla, je v Ljubljano prek avdicije prišel pred petimi leti. Pred tem se je izobraževal na eni od najboljših baletnih šol na svetu - Royal Ballet School v Londonu. V nasprotju z Barbaro, ki je svoje baletno znanje, z izjemo nagradnih baletnih štipendij v tujini, večinoma pridobila v Ljubljani, je Kento ples že v zgodnjem otroštvu gnal po svetu.

Od devetega leta je živel v internatu v kitajskem Šanghaju, kjer je obiskoval mednarodno šolo. Sprva je plesal hiphop in šele pozneje balet, ki ga je na začetku, zanimivo, precej odbijal. Danes je prepoznaven baletni solist, Ljubljana pa je postala njegov dom: »Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem prvič priletel v Ljubljano. V tistem času sem imel sicer že nekaj drugih ponudb za službo, vendar sem imel občutek, da bo to mesto postalo moj dom. Občutek me ni prevaral, saj sem tu spoznal dekle, ki mi pomeni največ na svetu, pridobil najboljše prijatelje in sodelavce, s katerimi bi rad še naprej delal in preživel svoje življenje.«

Plesno in zasebno uglašen par kipi od mladostne vneme. Plesalca sta izjemna in karizmatična posameznika, za katera se zdi, kot bi drug v drugem našla manjkajočo polovico, oporo in moč za garaški baletni vsakdan. In v tem je, resnici na ljubo, mnogo več trnja kot zvezd, ki v vsem svojem sijaju blestijo na baletnih predstavah, v katerih uživamo. Balet je namreč umetnost in hkrati vrhunski šport, ki pomeni garanje in odrekanje. A zdi se, da znata mlada umetnika poskrbeti zase in drug drugega ter iz vsega skupaj potegniti le najboljše.

Počitnice in delo na Japonskem

Tako sta se sredi julija že drugo leto zapored odpravila v Kjoto. Po nekaj dneh, ki sta jih namenila obisku Kentove družine, ta je v tem času prvič postal tudi stric prekrasnemu dojenčku Souichiru, sta začela opravljati plesno-pedagoško delo, saj je delo med poletjem za japonske plesalce povsem normalno, pravi Kenta: »Vedno ko med počitnicami prihajam domov, učim. Tukajšnji baletni ansambli in studii mi pogosto ponudijo delo gostujočega učitelja in plesalca. Rad imam delo učitelja, saj se lahko od mladih plesalcev veliko naučim tudi sam. To je zame velik izziv, saj biti dober plesalec ne pomeni nujno biti tudi dober pedagog.«

Za Barbaro pa je to prva pedagoška izkušnja, v kateri izjemno uživa, saj so japonski učenci izredno disciplinirani, delavni in spoštljivi. Posebej zanimivo se ji zdi, da pred opravljenimi urami in po njih sami počistijo in posesajo delovni prostor, vso potrebno koreografijo pa se s pomočjo sodobne tehnologije naučijo že doma.

Ostanita tu!

Nad japonsko-slovenskima učiteljema so učenci navdušeni in tako je par že dobil ponudbo: »Povabili so naju, da bi v njihovi produkciji kaj zaplesala. Če to ne bo oviralo najinega ljubljanskega urnika, se bova vabilu z veseljem odzvala. Vsekakor sva za lep sprejem hvaležna in se tako kot oni veseliva prihodnjega sodelovanja,« pripoveduje Barbara.

Kenta o vrnitvi na Japonsko ne razmišlja: »Vsekakor pa mislim, da je treba zgrabiti vsako priložnost. Rad bi delal z Barbaro, pravzaprav jo potrebujem. Ne kot delovno partnerico, ona je kot moje srce. Če je ni ob meni, pomeni, da ne diham.«

Seveda pa se tudi njun svet ne vrti izključno okoli baleta, zato sta obisk Japonske izkoristila tudi za raziskovanje tamkajšnjih znamenitosti, Barbara pa še za učenje japonščine. Najbolj ju je navdušilo mesto Nara, kjer so jeleni svete živali, ki se prosto sprehajajo po parku, mimoidoči pa jih lahko hranijo s piškoti.

Obiskala sta še Osako, drugo največje metropolitansko mesto, pa mesti Ise in Toba. Za ti mesti so značilni pregrešno dragi morski biseri, ki jih v morju tradicionalno nabirajo ženske potapljačice 'ame'. V mestu Uji, ki je znano po izvrstnem zelenem čaju, sta si ogledala čudovit tempelj 'Byodoin', ki krasi kovanec za 10 jenov in spada med svetovno zapuščino. Načrtujeta še potovanje v Tokio in pozneje v Šanghaj, kjer je Kenta osvojil prve plesne korake.

Ne obupaj nad lučjo jutrišnjega dne!

Potem se bosta Barbara in Kenta počasi vrnila v Ljubljano. Japonska pedagoška izkušnja bo ostala lep spomin in spodbuda za prihodnje morebitno sodelovanje. Trenutno je namreč mlad par popolnoma predan profesionalnemu baletu in ljubljanskemu ansamblu, kjer želita še naprej plodno ustvarjati. In prihodnost? Prihodnost skladno z japonsko tradicijo prepuščata prihodnosti. Ali kot pravi Kenta: »Ker bo jutrišnji veter odpihnil jutri, nikoli ne obupaj nad lučjo jutrišnjega dne!«

Besedilo: Slavka Brajovič Hjdenkumer
Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: "Ne obstaja tema, o kateri se ne bi smeli šaliti!" - Lado Bizovičar | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem