O baletni predstavi Gusar: Ljubezenske scene so še močnejše

Gre za klasično baletno delo, posvečeno ljubezni, ki je na ljubljanski oder v posodobljeni različici postavljeno prvič. Mil sogovornik, ki tudi takrat, ko le sedi in govori o plesu, ob tem pleše.

Josè Carlos Martínez je prvi plesalec španskega rodu, ki je prejel naziv zvezda pariškega baleta. Pri 18 letih ga je Rudolf Nurejev izbral za člana baletnega zbora pariške opere. Leta 1990 je postal solist, dve leti pozneje prvi solist, leta 1997 pa prvak. V svoji karieri je prejel številne pomembne nagrade. Ko je pri 42 letih nehal plesati, se je posvetil koreografiranju in prevzel umetniško vodenje Španskega nacionalnega plesnega ansambla.

Ustvarjanje baletne predstave Gusar je zaradi karantene potekalo v dveh delih. Premiera, napovedana za april, je bila prestavljena na 22. september. Ste v drugi fazi ustvarjalnega procesa naredili kakšne spremembe?

Ko se je v Sloveniji začela karantena, je bila predstava skoraj končana. A ker sem imel v tem vmesnem obdobju dodaten čas za premislek, sem določene podrobnosti spremenil. Zdaj je predstava resnično dozorela. Kar je dobra stran covida-19, saj bi običajno, ko predstavo narediš in jo čez čas spet vidiš, kaj naredil tudi drugače. A zdaj sem ta prelom, ki mi je omogočil pogledati na delo z distance, imel že med ustvarjanjem.

Kaj je za vas pomembno pri predstavi Gusar?

Gre za klasično baletno delo s precej zapleteno zgodbo, ki sem jo želel razjasniti in pozornost usmeriti na glavna lika – Medoro in Konrada. Občinstvo mora razumeti dogajanje na odru, ne da je zgodba le izgovor za predstavljanje tehnike, ene in druge variacije korakov … K predstavi sem pristopil na filmski način, pri čemer sem ohranil nekaj njenih ikoničnih delov. Vendar ne gre za baletno strukturo, ki temelji na solistih in zboru, temveč ima vsak od plesalcev in plesalk svojo vlogo, ki jo mora oblikovati. Ne nazadnje je delo Gusar nastalo pred skoraj 200 leti, zato je treba ta klasični repertoar sodobnemu občinstvu ponuditi na drugačen način.

Kaj je pomembno za klasični balet v sodobnosti?

Kot plesalec sem delal z veliko klasičnimi in sodobnimi koreografi. Rad prepletam klasični in sodobni ples, saj je pomembno, da balet danes prežemamo z več fluidnosti in drugačno dinamiko. Zato določene principe sodobnega plesa vpletam v klasičen balet, saj bi brez tega šlo zgolj za estetiko. Seveda pa mora biti tudi ta, zato imamo v Gusarju del z magičnim vrtom, kjer so vse balerine v tutujih. A to je le deset minut cele predstave, ves preostali čas pripovedujemo zgodbo, ki jo v plesu govorimo s telesom. Tehnika je tako le orodje, način za predajo čustev gledalcem. Tako pri plesalcih ni pomembno le, kaj in kako lahko naredijo, temveč moramo na koncu čutiti, kaj nam želijo povedati.

Baletno predstavo Gusar ste skrajšali.

Z originalne dolžine dveh ur in deset minut na uro in pol. S tem sem želel ohraniti določen ritem. Vendar pri tem ne gre le za vprašanje dolžine, temveč, kaj se ti v tem času zgodi. Če uro in pol ne le sediš in gledaš nekaj lepega, temveč ves čas odkrivaš nove stvari, ki te presenečajo, si na koncu želiš videti še več. Zato se v gledališče vrneš, da si ogledaš še druge predstave. V Španiji sem v svoji različici Don Kihota želel doseči prav ta učinek. Da se ob koncu predstave ljudje vprašajo, ali je res že konec? Želijo si še gledati. Konec koncev je Gusar ljubezenska zgodba, zato bi rad, da bi si ljudje želeli stopiti v čevlje Medore. Da bi si želeli živeti zgodbo, ki jo spremljajo na odru, ne le da bi na koncu rekli, kako krasna je bila balerina.

Delo Gusar, ki je svojo prvo postavitev na oder doživelo sredi 19. stoletja v Parizu, velja za eno od najbolj impresivnih del klasičnega baleta, a so ga do sredine 20. stoletja uprizarjala le redka baletna gledališča. Zakaj?

Ljudje so bili v tistem obdobju bolj navdušeni nad balerinami v belih tutujih, ki so jih gledali v Labodjem jezeru in Giselle. Prav tako je zgodba s številnim liki in podrobnostmi v Gusarju precej zapletena, zato so po svetovnih odrih uprizarjali predvsem njegove dele, na primer znameniti pas de deuxu med Medoro in Konradom.

Ljubezen je osrednja tema Gusarja. Vprašanje bližine in intime je med pandemijo še posebej aktualno.

Plesalci in plesalke, ki so bili med karanteno dobra dva meseca doma in brez vaj ter so plesali v kuhinji, dnevni sobi in predsobi, si zdaj še bolj želijo stopiti na oder in biti skupaj. Vendar slednje ni mogoče, saj upoštevamo socialno distanco. Ta nova realnost pa se vidi tudi v predstavi. Ljubezenske scene so ravno zato še močnejše. V novi realnosti hrepenimo po srečanjih, pozdravih z objemi, dotikih, plesu v množici … Zato plesni prizori bližine zdaj delujejo kot sanje o našem prihodnjem življenju, ko se bo vse to končalo.

Kako doživljate ljubljanski baletni ansambel?

Gre za pretežno mlad baletni ansambel, a hkrati tudi z izkušenimi plesalci in plesalkami, ki prevzemajo vodilne vloge. Pomembno je, da med njimi poteka izmenjava znanja. Ko recimo mlademu plesalcu pojasnim določen zapleten korak, k njemu pristopi eden od izkušenih plesalcev in ga uči. Resnično sodelujejo med sabo. V predstavo sem vključil celoten ansambel, vsakemu sem dal svojo vlogo. Kolektivni duh pa je med njimi po karanteni še bolj prisoten kot prej. Plesalec potrebuje odziv, nekoga, ki ga gleda in popravlja. Vendar pa tako sodelovalno vzdušje ni prisotno v vseh baletnih ansamblih. Veliko jih je, kjer vsak plesalec razmišlja in se posveča le sebi in svojemu delu.

Kot baletni plesalec ste prejeli številne prestižne nagrade, bili razglašeni za enega od najboljših svetovnih plesalcev naše dobe. Ste prava zvezda v baletnem plesu. Kaj vam pomenijo ta priznanja?

Odkar pomnim, sem si želel plesati in tudi sem. Da sem plesna zvezda, zame ni bilo pomembno. Biti solist, prvak, pa je pomenilo možnost, da sem plesal v različnih predstavah in delal s številnimi koreografi. Vse to mi je prinašalo nove izkušnje in razvoj.

Privilegij je, da človek že tako zgodaj ve, kaj si želi v življenju početi.

Vedno sem govoril, da si nisem izbral plesa, temveč je balet izbral mene. Kdaj so me vprašali, kaj bi počel, če ne bi bil plesalec, pa sem na to vedno odgovoril, da bi plesal.

Je bil klasični balet prva izbira?

Začel sem s španskimi plesi, ne z baletom. Vendar sem se že zelo zgodaj, pri 14 letih, odselil iz Španije v Francijo, kjer sem treniral balet. Kot član pariške opere, kjer smo poleg predstav klasičnega repertoarja delali tudi s sodobnimi koreografi, sem začel že zgodaj v karieri plesati v sodobnih delih. V teh sem našel več svobode. V sodobnih baletnih predstavah sem lahko lažje pripovedoval s svojim telesom. Lahko sem bil jaz. Ko sem delal s Pino Bausch, sem začel plesati, a me je ustavila, in mi rekla, da ne želi videti plesalca, temveč mene, Josèja. Naredi isto, vendar ne razmišljaj o korakih, temveč bodi ti, mi je še dejala. Najprej sem to težko razumel, ko pa sem doumel, je bilo čudovito.

Plesati ste nehali pred devetimi leti. Pogrešate ples?

Ne, ker medtem ko učim in ustvarjamo predstavo, ko kažem korake, ves dan plešem v dvorani. Razlike je le, da nisem več na odru, česar pa ne pogrešam. Zdaj, ko sem koreograf, vsi plesalci plešejo mojo koreografijo. Kot plesalec sem plesal le s svojim telesom, kot koreograf pa plešem s telesi vseh.

Pravite, da ste resnično veliko plesali. Kaj to pomeni?

Poleti nisem imel dopusta, ker sem plesal in imel predstave. Moj običajni dan se je začel z jutranjo tehnično vajo, ki je trajala uro in pol. Sledila je štiriurna vaja za predstavo, popoldne nato dve uri za priprave na večerni nastop, čemur je nato sledila predstava. Na leto sem odplesal 150 ponovitev v različnih predstavah.

Kakšna je vloga klasičnega baleta v Španiji?

Precej zapletena, saj Španska nacionalna plesna skupina (CND) nima svojega odra, le studio. Zato s predstavami neprestano gostujemo, kar pomeni veliko organizacijskega dela. Je pa v skupini veliko ustvarjalne energije.

Dolgo ste živeli v Parizu. Zakaj ste se pri 42 letih, ko ste, kar je pravilo v pariški operi, prenehali plesati, vrnili domov?

Imel sem možnost ostati v pariški operi, a sem hkrati dobil ponudbo za umetniško vodenje Španske nacionalne plesne skupine, ki sem jo sprejel. Španijo sem zaradi baleta zapustil zelo zgodaj. Ko sem nehal plesati, sem se želel vrniti domov in svojemu okolju dati vse, kar sem se naučil. Prav tako si nisem želel preživeti celega življenja v isti, pa čeprav prekrasni pariški operni hiši. Po 24 letih je bilo dovolj, želel sem si novih izkušenj.

Imate zaradi svojega načina dela, neobičajnega urnika in velikega števila nastopov kdaj občutek, da je šlo življenje mimo vas, da ste kaj zamudili?

Moje delo je moja strast in v tem neizmerno uživam, nikoli nisem imel občutka, da se zaradi plesanja čemu odpovedujem. Zato sem lahko cele dneve preživel v studiu.

Napisala: Agnes Jež, Fotografije: Alenka Kociper, Darja Štravs Tisu