Ločitev je življenjska preizkušnja, ni pa poraz!

28. 7. 2017 | Vir: Jana
Deli
Ločitev je življenjska preizkušnja, ni pa poraz! (foto: shutterstock)
shutterstock

V Sloveniji se vsako leto poroči več kot šest tisoč parov in vsako leto se jih okoli 2.400 tudi razveže. Verjetno razpade tudi najmanj toliko zunajzakonskih skupnosti. A vsak konec je lahko tudi nov začetek.

Po znameniti Holmesovi stresni lestvici (Holmes s sodelavci, 1967) je ločitev oziroma razpad partnerske zveze eden najbolj stresnih dogodkov v življenju, saj se po povzročitvi stresa uvršča na drugo mesto lestvice, takoj po smrti zakonca oz. partnerja. Ločitev je življenjska preizkušnja, ki močno zareže v življenje partnerjev in otrok. Okrevanje je različno dolgo, pri nekaterih ljudeh, ki jim te življenjske spremembe ne uspe ozavestiti, pa lahko okrevanje po ločitvi traja tudi vse življenje. Zakonska in družinska terapevtka Milena Svetlin, ki o procesu predelave ločitve in odpuščanja pripravlja doktorat, pojasnjuje, da je ločitev globok poseg v družino, ki vsem vpletenim prinese bistvene spremembe: veliko bolečine, jeze, stiske in pušča globoke posledice tako tistima dvema, ki se ločujeta, kot tudi otrokom in širši družini. A iz ločitve lahko čez čas izidemo močnejši in boljši ljudje, saj je morda prav ločitev priložnost, da razmislimo o svojem življenju, svojih potrebah in začnemo znova.

Vrtiljak čutenj

Čeprav se vse spreminja, ostajajo nekatere vrednote globoko zakoreninjene. Ena takih je tudi uspešna partnerska zveza, kakorkoli si jo že kdo med nami predstavlja, in družina. In ko po letih skupnega življenja, ustvarjanja, načrtovanja, vzponov in padcev neka zveza razpade, razpade tudi družina in za marsikoga je to podobno koncu sveta, za vse pa velika, marsikdaj travmatična sprememba. »To doživljamo kot veliko izgubo, veliko je zmede, saj se čutenja spreminjajo iz minute v minuto. Po glavi rojijo vprašanja, kaj pa sedaj, kaj bo z otroki, kaj z mano, vse bom izgubil ... Soočamo se z vrtiljakom čutenj. Človek, ki je bil prej naš zaveznik, lahko postane tujec, človek, ob katerem smo se počutili varni, postane vir stresa,« našteva terapevtka Milena Svetlin. »Teorija navezanosti pravi, da traja približno dve leti, da se na nekoga navežemo, ob ločitvi pa se ta navezanost ne prekine kar takoj, ampak postopoma. Ta proces izgube nekoga, ki nam je blizu, je zelo težak. Vsi vemo, kako težko je, ko gre otrok prvič v vrtec, in tudi po ločitvi se s partnerjema dogaja podobno. Nekdo, ki nam je zelo blizu, ob katerem se počutimo varno, je odšel, ni ga več ob nas. Morda na razumski ravni vemo, da je odnos končan, vendar smo na čustveni ravni še vedno povezani, telesna raven pa je še mnogo bolj zavezujoča,« pojasni.

Simbolno slovo od poročnega prstana

Kaj s poročnim prstanom? Banalno vprašanje, ki pa ima velik simbolni pomen, podobno kot 'najina' leska na parceli ali pa nek gospodinjski aparat, ki ga sploh ne potrebujemo, pa se lahko z bivšim partnerjem okoli njega prerekamo še leta in leta. »Tukaj šteje le, koliko srca smo vložili v nekaj, kar smo skupaj s partnerjem zgradili. V nekatere reči smo dali več sebe, v druge manj in res pomembne so nam tiste, v katere smo dali zelo veliko sebe. Zato se moramo od teh stvari primerno posloviti. Tudi od poročnega prstana, ki je, kot vemo, pomembna simbolika zakona,« pove. Izkušnje Milene Svetlin kažejo, da je marsikdo jezen in po ločitvi prstan odvrže, drugi ga obesijo na verižico, spet tretji ga prodajo in denar uporabijo za bolj konstruktivne stvari. »Je pa to simbolno poslavljanje od partnerstva in velikokrat je zraven bolečina ob izgubi, zato se nekateri ljudje od tega nikoli ne morejo ločiti. Vsak mora najti svojo pot. Da bi jo našli, se je treba zazreti vase in se spopasti z vprašanji, kaj je tisto, kar res potrebujem, kaj me boli ... Predvsem bolečine ne smemo odganjati, saj nas bo prej ali slej dohitela. Pri tem nam lahko pomaga pogovor s prijatelji, znanci, sorodniki, torej ljudmi, ki niso čustveno vpleteni. Saj je, potem ko svojo bolečino ubesedimo, navadno lažje.«

Ranjeni otroci

Ločitev globoko prizadene tudi otroke in spori med staršema jih še dodatno ranijo. Po ločitvi so spori med nekdanjima partnerjema na začetku navadno pogosti, to so predvsem nesoglasja okoli preživnine, stikov, razdelitve skupnega premoženja. »Vsi ti spori so nemalokrat izraz bolečine in jeze, s katerima se ne spopadamo. Od te neznosne jeze in zamere do tega, da storimo drugemu krivico, je lahko pot zelo kratka. Otrok gre z očetom na počitnice in podzavestno čutimo: sama bi morala biti z njima, moje mesto je tam. Zdaj pa je na tem mestu nekdo drug ali tam ni nikogar. Bolečina, s katero se ne soočimo, se zelo hitro prenese v spor, saj se postavimo v obrambni položaj,« meni Svetlinova. V tej fazi se po besedah terapevtke verjetno ne zavedamo, kaj s svojim ravnanjem, ki je posledica naše nepredelane jeze, tudi žalosti, sramu, zavrženosti ... povzročamo otrokom, ki so zaradi spremembe v družini že tako sami negotovi in prestrašeni. Saj želimo najprej zaščititi sebe. »To je povsem normalno. Vendar je dobro najti neki višji cilj, denimo, da bomo otrokom zagotovili kolikor toliko normalno otroštvo.« Milena Svetlin pravi, da je dobro, da se ob kritičnih situacijah postavimo v otrokovo kožo in se povprašamo, kaj bi želel, da bi moja mama ali oče v taki situaciji naredila, da bi se potolažil. Če smo sposobni začutiti sebe, bomo vedno našli pravi odgovor. Starši lahko z odgovorno in rahločutno držo otroku najbolje pomagajo skozi težavno obdobje okrevanja po razpadu družine, ali kot pravi Milena Svetlin: »Otrok ne potrebuje super mame ali super očeta, potrebuje le dovolj dobra starša, ki po ločitvi v prvi vrsti okrevata sama.«

Ženske odpustimo, moški težje

Zdi se, da moški po ločitvi hitreje in lažje na novo zaživijo. Vendar zakonska in družinska terapevtka ugotavlja, da to ne drži. »Moški drugače doživljajo ločitev kot ženske. Trpijo, prizadet je njihov ego. Ženske jim znamo zbujati občutek krivde in potem v nekem trenutku kar odrežejo svoja čustva in na neki način pozabijo, vendar redko odpustijo. Ženske pa veliko govorimo in s tem lahko tudi odpustimo, nikoli pa ne pozabimo. Problem je, če ta čutenja jeze in zamere ostanejo v telesu in zato moški po ločitvi pogosteje zbolijo, saj teh čutenj ne izpustijo iz sebe,« razloži zakonska in družinska terapevtka. Raziskave, narejene v ZDA, kažejo, da je nepredelana ločitev lahko vzrok za zgodnejšo smrt. »Marsikateri moški je po 15 letih bolj povezan s svojo nekdanjo partnerico kot takrat, ko sta bila skupaj. Vendar ne v ljubezni, ampak v sovraštvu. Sovraštvo namreč ni nasprotje ljubezni, ampak njen del. Če moški potem stopi v nov partnerski odnos, je ta že na začetku obremenjen, saj se na dveh stolih hkrati ne da sedeti. To je do obeh partneric nepravično, najbolj krivično pa je do njega samega.«

Iz čustvene ječe z odpuščanjem

Pomembno je, da se v novo razmerje podamo šele, ko prejšnje predelamo. V procesu predelave ločitve nanjo pogosto gledamo kot na velik neuspeh. Milena Svetlin pa pravi, da ločitev ni poraz, ampak je lahko zelo dober začetek novega življenja. »Tudi s terapevtskega vidika ni poraz, če se par, ki prihaja na terapijo, loči, zmaga je, če vsakdo med njima najde sebe, prepozna svoje potrebe, svoj cilj, smisel življenja. Partnerja sta lahko še vedno povezana, a na drugačni ravni. Pomembno je, da je to odločitev obeh. Je pa smiselno najprej poiskati odgovore na vprašanja: kdo in kaj sem, kakšna je bila dinamika mojih odnosov doslej, saj če tega ne storimo, se lahko zapletemo v popolnoma enaka razmerja, za katera je značilno, da pride še slabši partner, saj s sabo nosimo breme svojega otroštva in nepredelanega bivšega razmerja, in to je resnično težko obvladati.« Predvsem je nemogoče neobremenjeno vstopiti v novo razmerje, preden ne predelamo prejšnjega, pravi Milena Svetlin. »Zato lahko iz čustvene ječe izstopimo le skozi proces odpuščanja. Ko lahko sprejmemo, da smo bili prevarani, da je bilo morda v partnerstvu tudi nasilje, ko lahko človeku, ki nam je naredil krivico, namenimo dobre misli in se postavimo v njegovo kožo, mu damo dar, ki si ga morda ne zasluži, a s tem se osvobodimo. In v tem kontekstu je lahko ločitev proces osebnostne rasti in marsikdo iz ločitve izide kot boljši in samozavestnejši človek, ki se zaveda svojih potreb in ve, kaj so njegovi cilji v življenju.«

Kako prvič po ločitvi sami preživeti dopust?

  • Ne prepustite se bolečim čutenjem, ki bi vas preplavila zaradi osamljenosti ali spominov na skupne počitnice.
  • Počitnic ne prepustite naključju, temveč jih skrbno načrtujte in oblikujte po svoji meri.
  • Sestavite načrt svojih aktivnosti in se ga tudi držite.
  • Zapolnite si čas z dejavnostmi, ki vas veselijo.
  • Prebudite svoje potrebe, sprehodite se med svojimi željami in poiščite svoje otroške sanje.
  • Obiščite prijatelje in sorodnike, ali jih povabite v goste.
  • Vnaprej določite teme, o katerih se boste pogovarjali, saj boste pozornost tako preusmerili na prijetnejše področje.
  • Občutek, da zmorete, vam bo dal nov veter v jadra in res vam bo lažje.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Fotografije: Luka Svetlin, shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju