Logopedinja Vlasta Podbrežnik: Ljudje že od nekdaj jecljajo

V svetu jeclja okoli 70 milijonov ljudi oziroma en odstotek odrasle populacije. V predšolski dobi preide skozi različne faze jecljanja osem odstotkov otrok, ne glede na socialni in kulturni status. Ljudje jecljajo, odkar obstaja človeški govor, nam pove logopedinja Vlasta Podbrežnik, prof. def., avtorica knjige Jecljam! Si mi kos? – Sem si kos?, ustanoviteljica in trenutna podpredsednica Društva za pomoč osebam z govornimi motnjami – Vilko Mazi. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je jecljanje motnja ritma govora, v katerem oseba natančno ve, kaj želi povedati, vendar časovno tega ni sposobna izvesti, ker nehote ponavlja, podaljšuje ali prekinja posamezne sestavine govora.

»Jecljanje pa ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč se dotika celotne človekove osebnosti,« pojasni Podbrežnikova.

Zakaj sploh jecljamo?

Znanstveniki, ki raziskujejo to področje, odkrivajo, da je vzrok nastanka te govorno-jezikovne motnje zelo kompleksen. »K začetku in razvoju te motnje namreč pripomore vrsta nevroloških, psiholoških, socialnih in jezikoslovnih dejavnikov. V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo, da možgani oseb, ki jecljajo, delujejo drugače kot pri osebah, ki ne jecljajo. Vemo pa, da je v več kot 50 odstotkih primerov dednost tista, ki odločilno vpliva na pojav jecljanja,« nam pove logopedinja. K nastanku jecljanja lahko pripomorejo zunanji vzroki iz okolja.

»Ključnega pomena za nastanek jecljanja je slab govorni vzor staršev in otrokovega ožjega okolja, ki je nervozno, hiti, nima dovolj časa za (po)govor – v takšnem okolju otrokov govor pogosto popravljajo, prekinjajo ali celo zahtevajo, da še enkrat ponovi besedo,« razloži. Normalne nefluentnosti pri govoru se pojavijo nekje v drugem do tretjem letu starosti, ko otrok izredno hitro pridobiva besedni zaklad, pridobiva tudi veliko novih glasov, pojmov, našteva Podbrežnikova.

»Težava se pojavi zaradi hitrega razvoja govora na eni strani in še nezrelega delovanja možganskih struktur, zlasti fine motorike za govor na drugi strani. Takrat otroka ne smemo opozarjati, kaznovati ali zahtevati od njega, naj ponovi besedo ali popravi svoj izgovor,« svetuje.

Vzemite si čas!

Sogovornica nam pove, da če gre za normalne 'nefluentnosti', torej za jecljanje v zgodnjem obdobju, naj starši ne kažejo nobenega strahu, niti z mimiko obraza niti z vpadanjem v besedo ali prošnjo, da naj otrok ponovi besedo.

»Govorijo naj počasi in naj si vzamejo čas za poslušanje otroka. Naj ne bodo pozorni na izreko. Poslušajo naj samo vsebino povedanega. Obnašajo naj se običajno. Opozorijo naj tudi druge družinske člane in vzgojiteljico v vrtcu, naj ne popravljajo otrokovega govora. Blokade oziroma ponavljanja bodo minila, če otrok ne ozavesti svojih govornih težav! Če so starši v dvomih, naj poiščejo svetovanje in navodila za pravilno ravnanje,« meni Podbrežnikova.

Tudi če srečamo jecljajočega v vsakdanjem življenju, ne smemo nikoli dokončevati besed ali stavkov namesto sogovorca, ki jeclja. »S tem ga lahko popolnoma zmedemo, spremenimo tok njegovih misli in vplivamo na vsebino povedanega. Govorca gledamo v oči in z mimiko obraza pokažemo, da ga poslušamo,« svetuje logopedinja.

Jeclja več moških

V otroški dobi je razmerje jecljajočih enakovredno. S starostjo pa je tri- do štirikrat več jecljanja med moško populacijo.

»Najnovejše raziskave kažejo, da testosteron v dobi fetusa vpliva na večji razvoj leve hemisfere. Povezave med levo in desno hemisfero pri dečkih so slabše kot pri deklicah, ki so navadno veliko bolj zgovorne kot dečki. Hitreje spregovorijo kot dečki. Vzgojne zahteve so običajno do dečkov strožje,« razloži Vlasta Podbrežnik. Med brskanjem po spletu pa lahko preberemo tudi, da se jecljanje lahko še poslabša, če recimo telefoniramo. Sogovornica pritrdi, a nas dopolni, da moramo pri telefoniranju ločiti zlasti dva primera.

»Ena je, ko te nekdo pokliče, in druga, kadar moraš sam poklicati. Kadar te kdo pokliče, si na to nepripravljen, in ker ne pričakuješ klica, je strah manjši – poleg tega pa nekdo potrebuje tebe. Kadar kličemo sami, pa je težje, zato se moramo na to dobro pripraviti: napišemo si telefonsko številko, vadimo, kako se bomo predstavili (ime in priimek), vprašanja, vsebino pogovora in zaključek razgovora. Dobro je, da najprej vadimo telefoniranje v prazno, nato klice nam bližnjih oseb in šele zatem kličemo neznance. Tudi tukaj velja, da vaja dela mojstra,« svetuje Podbrežnikova.

Večini oseb, ki ima težave z jecljanjem, pa je tudi težje brati kot govoriti.

»Navadno zaradi tega, ker pri spontanem govoru lahko uporabljajo sopomenke ali besede, ki jih v danem trenutku lahko izgovorijo. Velikokrat zaradi tega popolnoma spremenijo smisel in vsebino zaželenega govora. Pri branju pa morajo prebrati točno tisto besedo, ki je zapisana, in če je beseda sestavljena iz zanjo kritičnih glasov, nastane ponavljanje ali popolna blokada pri izgovoru. Po drugi strani ugotavljamo, da se po naučenih tehnikah branja in govora branje hitro izboljša,« razloži Vlasta Podbrežnik. Ne jecljamo, ko se pogovarjajmo sami s seboj, s hišnim ljubljenčkom, z majhnimi otroki, pri petju, pri šepetanju, pri branju v dvojicah in kadar svojega glasu ne slišimo, kadar poslušamo svoj govor z zamikom – 'eho', logopedinja našteje primere. Zakaj pri petju ne jecljamo?

»Pri jecljanju vlečemo zrak vase in zato ne moremo govoriti. Pri petju je naše dihanje pravilno in pojemo z izdišnim zrakom. Pri petju uporabljamo že naučeno besedilo, samoglasnike velikokrat podaljšamo. Petje je psihično manj zahtevna funkcija kot spontani govor,« odgovarja.

Obvladovanje strahu

Pa je jecljanje mogoče popolnoma odpraviti?

»So osebe, ki so se znebile jecljanja. Izkušen strokovnjak z dobro metodo in motiviranim pacientom zagotavlja uspeh. Pri odpravljanju jecljanja pa sta najbolj pomembni obvladovanje strahu pred jecljanjem in zavedanje, da jecljanje ni sramotno,« meni logopedinja. In dodaja: »Oseba, ki jeclja, naj ne skriva, da jeclja, naj se ne trudi na silo s tekočim govorom. Pomembno je, da poskuša govoriti v vsakršnih okoliščinah. Vztrajnost posameznika, pomoč in spodbuda njegovega ožjega in širšega okolja so pomembni dejavniki za uspeh terapije.«

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec