Lojze Slak: »Moje plošče so moje knjige!«

Nov kulturni pojav, katerega del je bil tudi Lojze Slak, se je pričel razvijati po koncu druge svetovne vojne.

Narodnozabavni format

Počasi je pridobival svoje občinstvo, da bi si sčasoma zagotovil svoje trdno mesto na glasbenem zemljevidu. Njega novost niso bile le spevne melodije in pesemska besedila, temveč tudi nastopanje v narodnih nošah. Potem, ko jih je s svojimi prenosi najprej podprl radio, nato pa še televizija, se je narodnozabavna glasba na teh prostorih prijela in ostala.

»V tem več desetletnem razvojnem procesu ima pomembno mesto tudi Lojze Slak s svojim ansamblom in Fanti s Praprotna,« je v predgovoru nedavno izdane monografije o Lojzetu Slaku zapisal prof. dr. Janez Bogataj in se nato spomnil na pesnika Toneta Pavčka, ki je 'Slaka označil kot narodnega junaka, ki bi ga moral označiti tudi kot enega od očetov zgoraj opisanega pojava'. »Ta seveda ni nastal čez noč, tako kot tudi Slak ni zasijal na enem samem koncertu, ampak je bilo za njim petsto nastopov na porokah v vlogi godca. Torej v vlogi, ki je tako značilno označevala poseben glasbeni in komunikacijski status posameznika v tem življenjskem obdobju. Verjetno je bila to za Slaka najboljša glasbena šola in najboljši 'tečaj' javnega nastopanja, ki je vključeval glasbo, petje, zabavo, animacijo, zdravice in še kaj.«

Lojze Slak je bil zatorej resnično ljudski in tudi potem, ko so javna priznanja njegovega talenta že deževala, prav nič 'zvezdniški'. Veliko o tem, nam lahko povedo tudi zapisi izpod peresa pisatelja Ivana Sivca, ki je v knjigi 'Lojze Slak – Moje plošče so moje knjige' na široko razgrnil prikaz Slakovega življenja in ustvarjalnosti.

»In kdo sploh je bil Lojze Slak? Je bil to nadarjeni ljudski godec, ki je postal eden najbolj priljubljenih muzikantov vseh časov doslej? Je bil to človek, ki je enostavno samo uspešno prehodil pot od preprostega kmečkega godca do glasbenika svetovnih razsežnosti? Je bil to muzakant, ki ga pozna prav vsak Slovenec in tako rekoč vsak naš rojak v Združenih državah, Kanadi, Avstraliji in seveda tudi v številnih evropskih državah? Je bil to umetnik, ki se je iz nadarjenega godca razvil v glasbenika, ki ga skušajo posnemati številni posamezniki, glasbene skupine, celi orkestri glasbenikov?,« se uvodoma sprašuje Ivan Sivec.

Lojze Slak je bil seveda vse to in še marsikaj več.

Dolga pot do priznanja

• »V preteklosti ljudski godec ni bil posebno ugleden in spoštovan. Čeprav je bil po svoje nadarjen in je znal nekaj več kot drugi, se ga je navadno držalo mnenje, da ne pozna na uro, da rad pogleda v kozarček, da ni pretirano deloven. A vendar so ga po svoje ljudje vseeno imeli radi. Na svetu verjetno ni človeka, ki ne bi rad vrgel s sebe vseh skrbi, se ne bi rad razveselil ob poslušanju vesele glasbe ali pa skupaj s sorodniki, prijatelji in znanci zapel in morda tudi zaplesal.« - Ivan Sivec

Pa vendar se je Lojze Slak, ki je svojo glasbeno pot začel kot ljudski godec, prav v času svojega godčevanja veliko naučil.

Naučil se je prisluhniti poslušalcem, saj jih je zgolj tako mogoče zabavati do zgodnjih jutranjih ur, in naučil se je širokega nabora pesmi, saj imajo ljudje nadvse raznovrstne želje. Prav njegovi začetki so botrovali temu, da je ostal tudi še potem, ko je prejemal številne nagrade in priznanja, skromen in ljudski. Ali če slednje ponazorimo z anekdoto iz knjige Ivana Sivca, ki se je Lojzetu Slaku zgodila v letih 1963 in 1964, ko je na Radiu Ljubljana po naključju srečal Slavka Avsenika:

• 'Lojze se je po naključju pojavil na Radiu Ljubljana prav tedaj, ko je komisija v širšem sestavu poslušala nove skladbe mladih ansamblov. V komisiji sta bila tudi brata Avsenik, Vilko in Slavko. Komisija v širši sestavi je poslušala posnetek mnogih glasbenih skupin. Bila je naklonjena tako rekoč vsem, ki so imeli v sebi vsaj nekaj izvirnega. »No, me prav zanima, kaj boste rekli ob naslednjem posnetku,« je dvignil prst Vilko in dal na magnetofon trak z novim posnetkom.'

Posnetek, ki so ga nato poslušali, je bil prav posnetek Lojzetove skladbe Pri dobri kapljici! Presenečeni Lojze v tistem trenutku ni vedel, kaj naj bi storil, zato ni storil ničesar. In ko se je skladba odvila do konca, naj bi Slavko Avsenik vzkliknil: »To pa je nekaj novega« In kako tale človek dobro igra frajtonarico! Kdo pa je to? Temu pa je treba odpreti vrata!« Lojze naj bi nato vendarle razkril, da gre za njegovo skladbo, prav Slavkova spontana pohvala pa se mu je za vedno zapisala naravnost v srce.

Uspeh doma in v svetu

• »Večkrat se zgodi, da Slovenci ob vsakem večjem uspehu radi pokažemo temnejšo plat svojega značaja: zavist oziroma nevoščljivost. Toda po mednarodnih raziskavah menda glede tega prav ni ne prednjačimo pred drugimi narodi, le nekateri zunanji izrazi 'fovšarije' so včasih že kar preveč očitni. Nagnjeni pa smo menda tudi k temu, da uspeh potrdimo šele tedaj, ko mu drugi izkažejo pozornost zunaj naših meja.« - Ivan Sivec

V Slakovem ansamblu si s tem niso preveč belili glave. Z isto ljubeznijo do narodnozabavnih viž so igrali tako doma kot zunaj naših meja. In ko so tako poželi številne ovacije v okoliških evropskih državah, so doma sčasoma utihnili tudi tisti, ki so imeli tovrstno glasbo za manjvredno.

Pa vendar se zdi, da človeka postavimo na pravo mesto šele, ko ta odide. Kot bi se ga bali pohvaliti, ko je ta še med nami. »Ko pa ga ni več med nami, mu veliko raje in bolj odprtih src priznamo vse njegove vrline, hkrati pa navadno tudi obžalujemo, zakaj mu tega nismo priznali že prej,« je v enem od zadnjih zapisov zajetne Slakove monografije jasen Ivan Sivec.

Na srečo pa glasbeniki nikoli zares ne odidejo. Za njimi ostane njihova glasba, v katero so ujeti delčki njihove duše. Tako je bilo tudi s Slakom, ki je prehodil izjemno bogato pot od pastrička, ki je igral na orglice, do priljubljenega godca, brez katerega malodane ni minila nobena ohcet na Dolenjskem. Svoje sledi je pustil kot radijski zmagovalec na diatonični harmoniki in kot svetovno znani muzikant, ki se mu je poklonila celo Ameriška glasbena akademija. Slak, ki je bil na domačih odrih kot prvi okronan za kralja polk in valčkov, je prehodil dolgo pot od harmonikarja z leseno škatlo do skoraj nedosegljivega virtuoza z diatonično harmoniko, ki ga je občudoval ves svet.

Nekaj zanimivosti o Lojzetu Slaku:

• Lojzetu Slaku sta bili osebno najljubši skladbi Po dekle in Svatje že vriskajo, saj sta ga najbolj spominjali na njegova godčevska leta in veselo življenje na vasi.

• Njegova najljubša pijača je bila cviček. Nič čudnega za najbolj znanega Dolenjca, bi se lahko reklo. Je pa zato toliko bolj zanimivo dejstvo, da se je Slak ukvarjal tudi z vinogradništvom in prideloval svoj lasten cviček, ki naj bi prejel celo kopico nagrad.

• Lojze je opravljal svoje osnovno delo kot tapetnik, šofer in pozneje trgovski potnik, ob tem pa največji del časa posvetil glasbi in konjičkom – enega je imel celo dobesedno s tem imenom.

• Pravijo, da naj bi Lojze pred svojo hišo v Guncljah izjemno rad urejal vrt, kosil travo in predvsem – pometal. Ker je navadno prišel iz službe pred ženo Ivanko, je imel navado še pred njenim prihodom pometati okoli hiše.

• Lojze je imel z Ivanko dva otroka. Slavko se je rodil leta 1960, Robert pa leta 1976. Slavko je postal diplomirani inženir elektrotehnike, Robert pa diplomirani inženir računalništva in informatike. Lojze se je zato rad pošalil: »No, pa imam doma dve Nikoli Tesli.«

• Leta 2005 je pri svojih 73 letih kot godec solist nastopil na prireditvi Rock Otočec, le tri mesece kasneje pa s priredbo rockovske skladbe v ritmu valčka s celotnim ansamblom nastopil tudi ob petnajstletnici rockovske skupine Big Foot Mama.

   

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del