Lovci na čarovnice so bili v Evropi in Ameriki priča mučenju in usmrtitvam tisočev domnevnih čarovnic. Pa zares veš, kaj vse je bil lov na čarovnice in zakaj se je pojavil?
Za nekaj trenutkov si predstavljaj, da si evropska kmetica iz 17. stoletja. Vdova, ki biva v skromni koči – edino premoženje, ki ti ga je v oporoki zapustil mož. Pridno obdeluj majhno zaplato zemlje, na kateri gojiš korenčnice in nekaj vrst zelišč s tradicionalnimi zdravilnimi učinki. Si bogaboječa ženica, redno obiskuješ cerkev oziroma tako pogosto, kolikor te stare kosti še lahko odnesejo k maši. Trdno verjameš v hudiča, čeprav se ne oziraš na pripovedke o čarovnicah, ki se ponoči nekje globoko v gozdu predajajo Satanu, se mazilijo s hudičevo mastjo in z zlimi uroki preklinjajo živino.
Pred kratkim si opazila, da so možje tvojega lokalnega dušnega pastirja sovaščane odgnali pred sodišče. Obtožili so jih paganizma, če je mogoče verjeti govoricam. Prepričana si, da se nimaš česa bati. Vsaj do tistega jutra ne, ko oboroženi možje, odeti v barve tvoje cerkve, potrkajo na tvoja vrata in tudi tebe odvedejo. Ne črhneš niti besedice, brez upiranja odideš z njimi. Seveda je vse le strašanska pomota. Medtem ko te vodijo po vaški poti mimo osrednjega trga in hiš prijateljev in sosedov, ki sumničavo oprezajo za tabo izza okenskih zaves, pomisliš, da bo kmalu vse jasno.
Najprej ti je nerodno, potem pa se spomniš, da so pred časom, ravno tako kot tebe, odpeljali mlinarjevo ženo in jo obsodili čarovništva. Takrat se te poloti strah.
V sodni dvorani predsedujejo trije sodniki z uradnikom, ki vodi sodni postopek. Tvoje ime dodajo v zapisnik, nato sodišče proti tebi poda Lov na carovnice obtožnico: tvoja soseda, ki jo poznaš že vse življenje, te je prijavila cerkvenim oblastem, ker si skisala mleko njene krave. Skupaj z možem te obtožujeta, da si nad njun pridelek poslala za ta letni čas neobičajno veliko dežja, zaradi česar je propadla njuna celotna letina. Za povrh si v njunih deviških hčerah z napitkom iz domačih vrtnih zelišč vzbudila pogrošno meseno poželenje.
Povedo ti, da odvetnika ali kateregakoli drugega predstavnika na tem sojenju ne potrebuješ. Čarovništvo je namreč izreden zločin in le Bog bo obranil nedolžne.
Seveda zanikaš vse obtožbe čarovništva in drugega zlohotnega početja. To je absurdno, poveš. S sosedi si nikoli nisi bila posebno blizu; morda se te zakonca želita znebiti z lažnimi obtožbami. Tvojo izjavo zapišejo, ker pa sodišče čarovništvo obravnava kot izredno resen zločin, ti bodo naklonili nekaj milosti v zameno za polno priznanje. Ostaneš neomajna in še naprej zanikaš, zato te odvedejo v kletne prostore na nadaljnje zaslišanje.
Eden izmed sodnikov te sleče do golega in te v iskanju prikritih hudičevih znamenj na tvoji koži temeljito pretipa. Tvoj palec zaprejo v čudno, kleščam podobno napravo, in ga močno stisnejo. Ponovno te vprašajo, ali si pripravljena priznati. Prvi dan zaslišanja preživiš v neznosni bolečini, a ne kloneš, čeprav se skoraj nezavestna zgrudiš z natezalnice. Ko se vzvod sproži in potegne narazen tvoje ude, v agoniji zavrtiš oči – prepričljivo znamenje, da iščeš Satanovo pomoč.
Ah, priznanje je tako sladko. Naslednje jutro te posadijo na voz s štirimi čarovnicami, odpeljejo na grmado in sežgejo.
Lov na čarovnice se ni začel v času reformacije, vendar se ga iz tega obdobja zgodovina najbolj spominja.
Bolestno sprti Rimokatoliška in Protestantska cerkev sta vsaka pri sebi poskusili iztrebiti krivoverstvo v svoji čredi in rivalski veri dokazati brezpogojno vdanost svojih ovčic. Naslednji v vrsti je bil lahko kdorkoli, bodisi nizkega rodu bodisi iz vrst plemstva. Resnično nedotakljivi so bili le ljudje iz najvišjih družbenih krogov.
In zakaj so pravzaprav nastale tako nore razmere?
Večina stvari in dogodkov, ki jih takratna znanost še ni bila sposobna razložiti, so pripisali magiji – sredstvu starodavnih civilizacij za razumevanje, če ne že pokoravanje sveta okoli njih. Stari Egipčani so prakticirali magijo ob tradicionalni medicini, da bi promovirali zdravje, se zaščitili pred zlimi duhovi in stopili v stik s svojimi bogovi. Stari Grki so čarovniške palice in simbolizem aplicirali na vsa področja medicine in religije, medtem ko so Mezopotamci čarovniške izreke ovekovečili na glinene tablice. Magija je bila v starih civilizacijah, z izjemo Rima, neločljivo povezana z religijo. V Rimu so po letu 438 pr. n. št. čarovništvo, enako kot krščansko veroizpoved, opredelili kot zločin, ki se kaznuje s smrtjo. Poganska rimska zakonodaja je čarovništvu pripisovala krivdo za največje nadloge svoje civilizacije, predvsem epidemije in borne žetve.
Tekom nekaj stoletij so na podlagi (lažnih) obtožb čarovništva usmrtili na tisoče nedolžnih ljudi.
V stoletjih med antiko in razcvetom lova na čarovnice so ljudje na visokih oblastniških položajih verjeli, da je čarovništvo trapasto praznoverje in da je ravno tako trapasto domnevati, da kakorkoli ogroža družbo. Karel I. Veliki, frankovski kralj in krščanski kralj Langobardov v 8. stoletju, se je zamisli o obstoju čarovništva le rogal in na smrt obsodil vse, ki so sežigali domnevne čarovnice. Podobno je na danskem dvoru v 11. stoletju veljalo prepričanje, da je vera v obstoj čarovništva nevarnejša od samega čarovništva, zato so lovce na čarovnice strogo kaznovali. V srednjem veku so čarovništvo tolerirali ali pa se mu posmehovali, zelo redko pa so ga sankcionirali. Obtožene je v tem primeru doletela le milejša zaporna kazen ali plačilo manjše globe, odvisno od vrste 'čarovnije'. Vse to pa se je spremenilo v 12. stoletju, ko je Cerkev spoznala, da si nekaterih skupin krivovercev ne bo mogla podrediti, in je zato oblikovala rimskokatoliško sveto inkvizicijo z namenom, da identificira, preganja in odstrani heretike, predvsem katarce, katerih število na jugu Francije je vztrajno naraščalo. V poznem srednjem veku je postalo vsakršno javno početje, ki ni sledilo doktrini katoliške vere, izredno nevarno. Decembra 1848 je papež Inocenc VIII. izdal papeško bulo, v kateri je izrecno obsodil častilce hudiča, ki so v svojem obredju žrtvovali dojenčke. Kmalu zatem so pooblastili dva inkvizitorja, da raziščeta čarovništvo v Nemčiji. Imenovala sta se Jakob Sprenger in Heinrich Kramer. Slednji je hitro izkoristil prednosti novega izuma, tiskarskega stroja, in objavil Malleus Maleficarum (Kladivo čarovnic), vplivno knjigo o lovu na čarovnice, čarovništvu in čarovniških sodnih procesih.
Njegova razvpita razprava je okrepila vero in bojazen v obstoj čarovnštva, 'izobrazila' predstavnike inkvizicije o načinih iskanja, prepoznavanja in preganjanja čarovnic ter ne nazadnje na ženske preložila breme čarovniškega zla. Knjiga je bila odlično sprejeta, vendar se je Rimokatoliška cerkev v naslednjih letih oddaljila od nje, ker je postala priljubljena prav med krivoverci, ki jih je Cerkev želela iztrebiti. Z zoro protestantske reformacije je knjiga s svojimi sledilci postala temelj razmaha lova na čarovnice.
Protestantska cerkev je publikacijo podprla prav zato, ker je Rimskokatoliška cerkev ni. Ko so začeli ustanavljati protestantske cerkve širom Evrope, so se resno lotili tudi preganjanja čarovnic, ki so ga odobravale številne kraljeve hiše, tudi danska in škotska. Histerijo med ljudmi je versko preganjanje čarovnic le še podžgalo. Čarovnico so lahko obtožili, da je povzročila bolezen, smrt, nesrečo (naravno ali ne), da živi na odmaknjeni lokaciji, da jo ljudje dojemajo kot čudakinjo ali tujko, lahko pa se je le znašla na napačnem kraju ob napačnem času. Tožnikovi motivi so bili ravno tako prepuščeni svobodnemu odločanju – lahko je šlo za iskreno prepričanje, da je obtoženec nad skupnost nahujskal nesrečo, za obtožbami pa so se lahko skrivali tudi bolj zlovešči motivi.
Obtožba je bila lahko le sredstvo oblasti, s katerim je nadzirala ljudi v svoji skupnosti ali zasegla lastnino obtoženega. Ko se je lov na čarovnice razširil na Škotskem (kjer se je obdržal vse do 18. stoletja), so se nekdaj vraževerni norčki hipoma prelevili v nevarne častilce hudiča, Satanu so prodali svojo dušo in obhajali krivoverske obrede, kot je čarovniški sabat. Čarovništvo so zakonsko preganjali od leta 1563 in v naslednjih 150 letih, so t. i. čarovniški zbadači z iglami zbadali obtožene čarovništva: če ni pritekla kri, so imeli zadosten dokaz, da so jih odvedli pred sodišče.
Mučenje je bilo običajna metoda pridobivanja informacij od obtoženih, ki jih sodišča niso že na začetku oprala krivde. Čarovniški sodni procesi so dosegli vrhunec v času, ko nikomur več ni bilo mar za prave dokaze, ljudje pa so v strahu pred obtožbo zganjali množično histerijo. Mučenje pa vendarle ni bilo povsem arbitrarno, treba je bilo slediti določenim metodam in postopkom: načeloma so se mučenja lotili z različnimi stopnjami intenzivnosti in brutalnosti, kar je spremljal in zapisoval prisotni pisar. Namen mučenja je bila pridobitev priznanja, ki ga je moral obtoženi ponoviti v običajnih razmerah. Obtoženi je veljal za krivega in pogosto so tudi tisti najbolj trmasti in načelni spričo silnih muk in krutih, nenavadnih kazni priznali. Le redko je mučenje privedlo do oprostitve.
Anglija je leta 1542 z Zakonom o čarovništvu uvedla stroge kazni za čarovnice. Leta 1604 so zakon dopolnili s pravili, kakršen je privilegij duhovščine, po katerem so prizanesli vsem, ki so zmogli prebrati odlomek iz Svetega pisma. Najbolj znan in vestno zabeležen angleški čarovniški proces je potekal leta 1612, ko so sodili čarovnicam iz Pendle Hilla. Vse, ki so odklonili sveto obhajilo v anglikanski cerkvi, na primer goreči katoliki iz regije Pendle Hill v Lancashireju, je nemudoma zaznal radar lokalnega mirovnega sodnika Rogerja Nowella.
Nadalje raziskovanje je razkrilo, da so nekatere nekonformiste že dlje časa sumili čarovništva, ker so skupnost oskrbovali z zdravili in napoji –sicer nič nenavadnega v tistem času. Med zaslišanjem šestih ovadenih članov matriarhalne družine Demdike (Device) je Nowell izvedel, da naj bi še ena, prav tako matriarhalna družina Chattox, ki se je potegovala za prevzem Devicovih poslov, s čarovništvom umorila štiri ljudi iz bližnje okolice in očeta Alizon Device. Na sodišču sta se družini tako soočili in obtožbe so začele leteti vsevprek. Na koncu je z vešal viselo deset ljudi z obeh sprtih strani.
Podobne zgodbe so se pisale tudi v drugih koncih Evrope in v angleških kolonijah v Severni Ameriki. Nemško dedinjo Mergo Bien, v tistem času visoko nosečo, so obsodili umora svojega moža s čarovnijo in ji očitali, da je njenega nerojenega otroka zaplodil sam zlodej. Mergo Bien so sežgali na grmadi. Anna Kolding je bila ena mnogih grešnih kozlov, ki so nase prevzeli krivdo za pomanjkljivo oskrbljene kraljeve ladje na potovanju po Severnem morju. Obtožili so jo, da je priklicala nevihte, jo obsodili in sežgali.
V 18. stoletju je končno napočilo obdobje razuma in znanosti. Pionirski astronomi in fiziki, kot sta bila Galileo in Newton, so postavili temelje empirični generaciji radovednih umov, ki je hotela z opazovanjem na praktičnih primerih raziskati, kako delujeta narava in svet okoli nas, namesto da bi si zatiskali oči pred resnico in se zatekali k vraževerju. Zdaj so vihali nosove nad tistimi, ki so še vedno verjeli v čarovništvo in preganjali čarovnice. Empirizem je s seboj prinesel tudi kulturološko noto, ki je bila izrazito manj naklonjena kaznovanju. Med vladavino Georga II. je Zakon o čarovništvu iz leta 1735 Britancem izrecno prepovedal kogarkoli obtožiti čarovniških sposobnosti ali zlonamernega delovanja.
Druge države so sledile novi zakonski praksi, ki je naposled le napovedala konec dvema stoletjema neopisljive blaznosti.
Med brutalnimi čarovniškimi procesi naj bi obtožili in usmrtili skoraj 70 tisoč ljudi, čeprav so jih uradno popisali le 12 tisoč.
Lov na čarovnice ni povsem izginil. V nekaterih delih manj razvitega sveta je namreč prisoten še danes – v odmaknjenih predelih Indije, Afrike in Savdske Arabije še vedno obstaja aktivna zakonodaja o pregonu čarovništva, ki v primeru polnopravne obsodbe predvideva smrtno kazen.
Kljub temu se v večini držav narodi lahko ozrejo v preteklost, ko sta histerija in odsotnost razuma zaznamovala čas lova na čarovnice, vedoč, da gre za obdobje, ki je minilo in se ne bo nikoli več ponovilo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču