Ali prihaja težko pričakovana revolucija na področju duševnega zdravja?
Lucy Johnstone, britanska klinična psihologinja, govornica in pisateljica, v knjigi Odkrito o psihiatričnih diagnozah pogumno odpre razpravo o temeljih sodobne psihiatrije. V knjigi se med drugim sprašuje, ali diagnoze res odražajo medicinska dejstva ali pa so le družbeni konstrukti, ki skušajo raznolikost človeških izkušenj stisniti v ozke predalčke.
Njen pogled na duševno zdravje je skratka drugačen kot ta, ki trenutno obvladuje področje psihiatrije. S svojim mnenjem pa še zdaleč ni osamljena. Njena knjiga Odkrito o psihiatričnih diagnozah je namreč del širše zbirke knjig, katerih avtorji ne verjamejo, da je treba vse težave z duševnim zdravjem samodejno razumeti kot bolezni.
Kritika biomedicinskega modela
"Če težave z duševnim zdravjem niso nujno bolezni, to pomeni, da bremena odgovornosti za stiske v našem življenju ne bi smeli povsem prepustiti zdravnikom ali psihiatrom. Prav vsi smo odgovorni - naj bo ta odgovornost še tako majhna -, da ustvarjamo svet, v katerem ima vsakdo dostojne možnosti za izpolnjujoče življenje. To je res sporna ideja, vendar jo želimo razvijati naprej ob boku prevladujočemu medicinskemu pogledu," v predgovoru h knjigi zapišeta avtoričinina kolega Richard Bentall in Pete Sanders.
Da ljudem v stiski prav nič ne koristi, če odgovornost za svoje okrevanja prepustijo strokovnjakom in pasivno počakajo na zdravila, ki naj bi jih 'pozdravila', se strinja tudi Johnstonova in dodaja: "Neizogibno pride do tega, da medicinskega zdravila ni od nikoder, in ljudje v stiski izgubljajo upanje. Medtem pa strokovnjake hitro zmotijo ljudje, za katere se jim zdi, da samo posedajo naokrog in si ne pomagajo sami. Uporabnike storitev sprva obravnavajo kot neodgovorne (ker ne morejo storiti nič, da bi ne bili 'bolni'), nato pa jih postopoma spremenijo v popolnoma odgovorne za svoja čustva in vedenje, češ da so 'nemotivirani', 'iščejo pozornost' ali 'si v resnici ne želijo ozdraveti'. Še najhujše pa je, da lahko gredo celo tako daleč in jim rečejo, da so 'odporni na zdravljenje', kar povzroči njihov brezup in prevzem krivde nase.”
Kaj sploh je ’normalno’?
Johnstone v nadaljevanju nato razgali mehanizme psihiatrične diagnostike, ki vse prevečkrat temeljijo na kulturnih in družbenih dogovorih o tem, kaj šteje za ’normalno’ vedenje. S tem razkrije, kako lahko sistem, ki naj bi zdravil, nehote utrjuje stigmo in pasivnost. Namesto diagnoze, ki posameznika zreducira na oznako, avtorica zagovarja razumevanje osebne zgodbe oziroma življenjskega konteksta, v katerem je stiska nastala, ter načinov, kako jo človek sam razume in preoblikuje.
“Morda se zdi nenavadno, da v psihiatričnih ustanovah življenjskim zgodbam ljudi običajno ne prisluhnejo. Tudi sama sem se pogosto čudila nad tem. Spomnim se številnih primerov, ko se je po desetih minutah pogovora in preprostem poizvedovanju o tem, kaj se je komu zgodilo v življenju, razkrila cela skrita zgodba, ki je čustva in doživljanje posameznika naredila popolnoma razumljive. Zdi se, kot da sta diagnoza in biomedicinski model osebju zavezala oči, da ne vidi tega, kar gleda."
Avtorica ob tem tudi ne okoliša, ko poudari, da izrazi, kot so ’depresija’, ’bipolarna motnja’ ali ’shizofrenija’, ne predstavljajo vedno znanstveno potrjenih bolezni, temveč pogosto načine, kako se družba odziva na človeško trpljenje, bolečino in izgubo smisla.
Povsem resno se tudi vpraša, ali bi morali strokovnjaki, ki delujejo na področju pomoči ljudem, ki izkazujejo težave z duševnim zdravjem, sploh uporabljati ali ponujati diagnoze. "Če sprejmemo razlago, da te niso utemeljene ali temelječe na dokazih, potem bi jih morali strokovnjaki zavračati na enak način, kot so opustili zgodnejše oznake, kot denimo ’v posesti zlih duhov’ (v bibličnih časih) ali ’potujoča maternica’ (pogosto prilepljena nesrečnim viktorijanskim ženskam)." Po njenem prepričanju je prav to smer, kamor gre psihiatrija.
Nove in nove bizarne ’bolezni’
Kaj sploh je narobe s sodobno diagnostiko, da so kritični glasovi zadnja leta vse glasnejši in številčnejši? Kritiki psihiatrije trdijo, da skoraj vse.
Diagnostični priročnik, ki velja za nekakšno psihiatrično biblijo, se je tekom desetletji ’popravljal’ in dopolnjeval z novimi ali spremenjenimi kategorijami, za katere se upravičeno zdi, da so v nasprotju z zdravo pametjo.
"DSM IV. Je na primer dajal psihiatrom nasvete, naj ne diagnosticirajo hude depresije, če je oseba v zadnjih dveh mesecih doživela smrt v družini. Že to je samo po sebi kratko obdobje za zaključek žalovanja, in vendar je bila ta izključitvena klavzula v DSM-5 povsem izpuščena, kar je povzročilo vsespološno bojazen, da bo normalno žalovanje obravnavano kot znak duševne bolezni in ’zdravljeno’ z zdravili."
Da omenjeni primer ni zgolj izjema ali 'napaka', kažejo številne nove bizarne ’bolezni’, ki so bile tekom desetletij dodane v revidirane edicije priročnika.
"Otroci se lahko grdo vedejo, vendar ali jim je v primeru več kot treh izbruhov jeze na teden v obdobju enega leta resnično smiselno postaviti diagnozo ’motnja moteče deregulacije razpoloženja!? Diagnoza raka je huda stvar, vendar če ste bolj prizadeti, kot bi po mnenju zdravnika morali biti, ali vam bo v pomoč, če vam povedo, da hkrati oboleli za psihiatrično boleznijo, imenovano ’somatska simptomatska motnja’? In še več ’bolezni’ čaka v predalu. Kategorija ’vedenjska odvisnost’ bo v prihodnosti tako morda vključevala diagnozo, kot je ’motnja odvisnosti od interneta’."
In vse to ob javno potrjenem dejstvu, da je več kot dve tretjini članov svetovalne delovne skupine taistega priročnika povezanih s farmacevtskimi podjetji, katerih jasen interes je povečanje števila in obsega diagnoz. Kar seveda pelje v stanje, v katerem bo praktično vsak izmed nas deležen najmanj ene, pa raje dve ali tri, psihiatrične diagnoze, navkljub temu, da se psihiatrija ne more pohvaliti z zares uspešno pomočjo ljudem pri okrevanju.
Smo res skoraj vsi moteni?
"Nekateri bi trdili, da je to stanje, v katerem se psihiatrija pravzaprav nahaja. Ljudje običajno nabirajo celo vrsto diagnoz, ko napredujejo skozi sistem, in pogosto jim predpišejo celo vrsto različnih zdravil, na način, ki se zdi kot ugibanje. Zdaj lahko vidimo, kako do tega pride. Če se zdi kot ugibanje, to vsekakor ni skoraj nič drugega."
Medtem ko se je do nedavnega domnevalo, da je le manjšina prebivalstva ’duševno bolna, in danes pogosto slišimo, da ima vsak četrti med nami ’duševno bolezen’, to danes ne velja več.
"Nedavna raziskava na Novi Zelandiji je razkrila, da predvidoma do starosti 45 let skoraj 9 od desetih od nas zadosti kriterijem za psihiatrično diagnozo, in verjetno za več takšnih. Do naših šestdesetih in sedemdesetih let se zdi zelo resnično za skoraj vsakogar od nas. In še več možnih diagnoz s skriva v predalih."
Avtorica gre nato še dlje, ko pravi, da pri vsem tem psihiatrična diagnoza sama po sebi sploh ne pojasni ničesar, čeprav bi prav to moral biti njen osrednji namen.
In zato, skupaj z drugimi kritiki sodobne psihiatrije, predlaga pomenljiv premik v paradigmi, ko namesto vprašanja 'Kaj je z mano narobe?' vabi k vprašanju 'Kaj se mi je zgodilo?' Ta preprost, a močan premik perspektive človeku omogoči, da svojo izkušnjo vidi ne kot napako v posamezniku, temveč kot odziv na življenjske okoliščine - travme, odnose, izgube, nerazumevanje ali družbene pritiske.
Odkrito o psihiatričnih diagnozah
Odkrito o psihiatričnih diagnozah je knjiga, ki ne ponuja lahkih odgovorov, a odpira vrata bolj iskrenemu pogovoru o tem, kaj pomeni biti človek v stiski.
Za uporabnike psihiatričnih storitev ta knjiga pomeni možnost ponovne interpretacije lastne zgodbe: pomoč pri razumevanju, da diagnoza ni nujno sodba, temveč lahko postane izhodišče za okrevanje in osebno moč.
Za svojce in skrbnike ponuja pot do globljega sočutja - uči, kako poslušati, ne da bi sodili, in kako pomagati brez prisile.
Za strokovnjake pa prinaša izziv in vabilo k refleksiji: da ob obstoječi psihiatrični praksi ustvarijo prostor za pomen, zgodbo in dialog.
Preberite si tudi: "Pri zadnjem vzponu me je zmotilo nekakšno tresenje v rokah. Kot bi me stresala elektrika."