Enaindvajsetletni Luka Janežič je trenutno najbolj vroč slovenski atlet. Postavni sprinter na 400 metrov bo, če bo šlo vse po sreči, v nekaj letih tudi eden od glavnih evropskih tekačev in atletskih zvezdnikov. Zdi se, da ima vse - genske predispozicije, eksplozivnost, višino, dolge noge Usaina Bolta, samozavest, motivacijo, osredotočenost in tisto komunikativno sproščenost, ki ga dela simpatičnega za javnost.
Z Lukom smo se pogovarjali tik pred nastopom v Londonu, kjer je prvič nastopil na tekmi za prestižno diamantno ligo. Bil je sproščen in z mislimi že popolnoma osredotočen na olimpijske igre in Rio.
Story: Olimpijske igre se praktično začenjajo. Kako so potekali zadnji treningi in priprave?
Zdaj je najlepše. To je najlepši del priprav, ker sem čez vikend tekmoval, med tednom pa pač treniral, da sem ostal v ritmu. Zelo smo pazili na regeneracijo, da je telo dovolj spočito. Tekma je tako ali tako najboljši trening.
Story: Kako je videti regeneracija vrhunskega atleta? Kaj vse morate narediti, da je telo ves čas v vrhunski formi, a dovolj spočito za najboljše rezultate?
Dvakrat na teden grem na masažo, nekateri radi hodijo v savno, sam grem občasno v džakuzi. Opravljam pa tudi posebno regeneracijo v fitnesu Gym24 pri Mitji Bračiču, kjer imajo posebno napravo za sprostitev z električnimi impulzi. V tej fazi je regeneracija res zelo pomembna.
Story: Kako pa je s tremo? Se stopnjuje iz tedna v teden, ko se približuje odhod v Rio?
Niti ne. Zdaj imam že toliko izkušenj, da se znam v miru pripraviti na velika tekmovanja. Seveda je vedno pred tekmo in na njej prisotna trema, a to je taka pozitivna trema, za boljši nastop. Zdaj nimam več teh problemov. No, zadnje čase včasih čutim pritisk medijev. Na primer na evropskem prvenstvu v Amsterdamu sem imel prijavljen tretji čas in takrat sem čutil določen pritisk javnosti - da od mene pričakujejo medaljo.
Story: Spremljate medije, preberete tisto, kar napišejo o vas?
Ja, spremljam, preberem, če zasledim kaj napisanega o sebi. Ampak se ne obremenjujem s tem. Saj pravim, morda pritisk medijev čutim še najbolj zaradi pričakovanj.
Story: Kaj pa samega sebe, se spravite pod pritisk? Si zadate kdaj previsoke cilje?
Vedno grem korak za korakom. Ko pridem na tekmo, je prva stvar, da pridem v naslednji krog. Če tečem na primer kvalifikacije, si zadam naslednji cilj, potem polfinale, nato šele finale, pa čeprav imam morda med vsemi tekači prijavljen tretji čas. Nočem prehitevati dogodkov. Vedno je najtežje začeti, potem gre lažje. Na tekmo grem vedno postopoma.
Story: Imate tudi kakšno strokovno pomoč za pripravo na tekmo? Morda vsaj zdaj pred olimpijskimi igrami?
Ne delam z nobenim športnim psihologom, čeprav so mi svetovali, naj grem, preden se znajdem v težavah. Mislim, da sem kar realen človek in se znam nekako pripraviti in osredotočiti na tekme. Vem, kako sem pripravljen in koliko sem zmožen, ne več ne manj. Seveda pa ni izključeno, da bom morda v prihodnosti moral sodelovati še s kakšnimi strokovnjaki, tudi psihologi.
Story: Kaj pa trener, koliko vam on pomaga? Vaš trener Rok Predanič je zelo izkušen tekmovalec.
Ja, seveda, trener. Jaz se zelo skoncentriram na trenerja. Tudi ko nimam dobrega občutka in mi trener reče, da je bilo nekaj dobro, dobim samozavest in vem, da je bilo dobro. Zelo mu zaupam. Všeč mi je, da imam trenerja, ki mu lahko zaupam. Seveda tudi, ko reče, da nekaj ni v redu, vem, da ima prav.
Story: Trenirate v ekipi tekačev, ki so zbrani okoli trenerja Predaniča? To je verjetno bolj zabavno in motivacijsko, kot če bi trenirali sami?
S Predaničem treniram od leta 2013 in takrat sem pravzaprav šele čisto zares vstopil v svet atletike. Ves čas treniram na ljubljanskem Žaku, čeprav sem član atletskega društva Kladivar Celje. V ekipi nas je šest tekačev in moram reči, da je veliko lažje, kot če bi treniral sam. Nekateri so mlajši, nekateri so stari kot jaz, ampak na treningih si veliko bolj motiviran, med seboj se spodbujamo. Napredujemo vsi in dobri rezultati prinesejo seveda tudi dobro vzdušje. Imamo zelo perspektivnega sprinterja, 16-letnega Gregorja Grahovca, z njim tudi največ treniram. Veliko obetata tudi Anita Horvat pa Zala Istenič, no, ampak to so še zelo mladi atleti. Mislim, da smo zares dobra ekipa. Vedno pa narediš boljši trening, če te nekdo motivira in spodbuja.
Story: Kako pa ste postali tekač na 400 metrov? So takoj odkrili vaš talent?
Ah, še v prejšnjem klubu sem poskusil vse, od skokov do tekov. Že kot otrok sem bil zelo uspešen. Že leto, preden sem prišel k trenerju Predaniču, sem videl, da sem res dober na 400 metrov, a sem k njemu še prišel kot popoln sprinter na 100 in 200 metrov. Pravzaprav smo šele pri štafetah ugotovili, da dobro tečem na 400 metrov. Še vedno tečem na 200, a mislim, da je, kar se tiče discipline, to to, da sem našel svojo paradno.
Story: Vam je Matija Šestak čestital, ko ste podrli njegov državni rekord na 400 metrov?
Ja, seveda mi je in nobene jeze ni bilo, saj si verjetno vsi želimo, da se rezultati in časi izboljšujejo.
Story: Kaj je zdaj vaš naslednji cilj? Kakšen rezultat?
Pred sezono si ponavadi postavimo neke cilje, a so zelo realni. Če dobro treniraš, veš, da moraš napredovati. Lani sem eksplodiral na atletski sceni in sem vedel, da ne morem iti samo navzgor. No, za letos je bil moj cilj, da sem čim bolj konstanten, in za zdaj mi to odlično uspeva. Celo več, tudi rekord sem tekel. Je pa seveda moj glavni cilj, da v nekaj letih tečem pod 45 sekundami, to je taka magična meja.
Story: Se vam zdi, da so sprinterji večji zvezdniki kot na primer tekači na dolge proge? Zdi se, da ste hitri, eksplozivni fantje že karakterno popolnoma drugačni, da o telesih sploh ne govorimo.
Mislim, da je vsak, ki je zelo dober v katerikoli disciplini, po svoje priljubljen in na neki način zvezdnik. Seveda pa sta očitno paradni disciplini teka na 100 in 200 metrov; tiste dneve, ko sta na programu, pride na stadione tudi največ gledalcev. Je pa res, da so sprinterji že na pogled povsem drugačni, močni, mišičasti, atletski. Dolgoprogaši so morda res bolj tihi, mirni, tudi dolge teke je verjetno bolj dolgočasno spremljati. Ja, Usaina Bolta res vsi poznajo, tudi tisti, ki nimajo pojma o atletiki.
Story: Ste visok atlet z dolgimi nogami, vas kdo primerja z Boltom?
Me, saj pravijo, da so zdaj v osredju visoki tekači. Bolt je pravzaprav prvi dokazal, da lahko s svojim dolgim korakom naredi več kot kakšen majhen, bolj nabit tekač. Mislim, da sta moja višina in dolg korak prednost. A eksplozivnost in hitrost sta pač danost, to zelo težo natreniraš, pa če si velik ali majhen.
Story: Pa imate med tekači, sprinterji, kakšnega posebnega idola?
Nimam. Vsi športniki, ki so uspešni, so mi neki zgled, seveda posebno atleti. Všeč mi je Jeremy Wariner, ki zdaj ni več tako dober in hiter, a dokazal je, da se da teči zelo hitro, tudi če si belec. Tekel je izredno lepo. On mi daje upanje, da se da, da lahko tudi belec teče pod 44 sekundami, on ima rekord 43:45.
Story: Menda so vas vabili tudi v ZDA? Vabil vas je sam kralj kratkih prog Carl Lewis.
Ma, ta Amerika ... V ZDA sem bil na mladinskem svetovnem prvenstvu. To je bilo leta 2014 in to ni bila neka moja super sezona. Na tem prvenstvu sem prišel v polfinale, malo mi je zmanjkalo za finale. Ja, res je do mene prišel Carl Lewis in me povabil v ekipo ene od ameriških univerz. Vem, da se to sliši kar malo čudno, da Carlu Lewisu rečeš ne, ampak mislim, da sem se prav odločil. Niti nisem tip, da bi bil rad veliko od doma. Če bi šel v Ameriko zaradi študija in bi bila atletika samo nekaj vzporednega, je to super, tako pa mislim, da imam tukaj zelo dobre razmere. Pravzaprav mislim, da imam tukaj boljše razmere. Tukaj sem prvi, glavni in imam trenerja, ki mi je na voljo. Tam bi bil samo eden v skupini. Če bi razmišljal o tujini, bi šel prej nekam v Evropo, morda Nemčijo, Francijo, tako si lahko tudi hitro doma.
Story: Kako pa je s prehrano? Kdo skrbi za vas?
Osnovno prehrano moraš imeti kot vrhunski športnik urejeno. Prej sem o hrani vedel le približno, potem mi je dal trener jedilnik in mi natančno pojasnil, kako moram jesti. Seveda jem tudi nekaj dodatkov, ampak res minimalno, da sploh pojem dovolj proteinov.
Story: Kaj pa na tekmah? Kako pazite na hrano?
Večino spimo v kakovostnih hotelih, kjer imajo na voljo veliko raznovrstne, zdrave hrane, tudi za športnike. Seveda se moraš vedno malo prilagoditi. Na primer v Pekingu je bilo zagotovo drugače, a poskušaš jesti podobno kot doma. Na primer riž in piščanca, testenine.
Story: V enem od intervjujev ste rekli, da je vaš moto: Jaz in nihče drug. Kaj to pomeni?
To velja predvsem na tekmah in pred tekmami, ko se popolnoma osredotočim nase in na tekmo. Lahko pride kdorkoli do mene, a se ne bom pustil motiti. Morda delujem malo čudno, a takrat sem popolnoma osredotočen in zame ne obstaja nihče drug kot jaz. To sem se naučil z leti. Vsak mora sam ugotoviti, kaj mu ustreza. Že večer pred tekmo se malo umaknem, sem bolj v svoji sobi, sam s seboj.
Story: Starši hodijo na tekme?
Če se le da, pridejo, posebno če so tekme v Evropi. Letos je v Amsterdam prišla teta. V Rio ne gre nihče, je le predrago in predaleč.
Story: Kako pa se sprostite? Ste še zelo mladi, zagotovo vas vlečejo tudi zabave?
Večina mojih prijateljev je atletov, tako da vsi vemo, kdaj gremo lahko žurat in kdaj ne. V srednji šoli je bil kdaj kar problem, ko so šli vsi ven, jaz pa nisem mogel. Najprej so me sošolci še klicali, potem so obupali. No, zdaj imam družbo iz atletike in je lažje in, ja, seveda, gremo žurat. Po Riu bo sploh bolj sproščeno, na vrsto pridejo morje in zabave. Sem pa zelo discipliniran, vem, kdaj lahko in kdaj ne smem ven.
Story: Pa ste kdaj razmišljali, da bi nehali? Morda v obdobju pubertete?
Da bi prav nehal, nikoli. Sem se pa večkrat spraševal, kaj mi je tega treba. Zgodaj zjutraj sem moral vstati in iti v šolo, takoj po šoli trening pa nato učenje ... Včasih se mi res ni ljubilo. Zdaj je veliko lažje, v srednji šoli je bilo vse skupaj veliko bolj naporno. Seveda si pa še zdaj kdaj rečem, uf, kako se mi danes ne ljubi trenirati.
Story: Dekle imate? Je tudi atletinja?
Imam, atletinjo Anjo Gregorec. Sicer bi mi bilo vseeno, če ne bi bila atletinja, a mi je všeč, da ji ni treba razlagati, kako resno treniram in kaj mi to pomeni. Z mano je ob vseh teh večjih uspehih in tudi sama ve, kdaj me ne sme motiti.
Napisala: Tina Lucu
Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču