Madi Sharma: »Verjamem, da so vsi ljudje čarobni.«

Ni se želela uradno rokovati z mano. Objela me je in me poljubila na vsako lice. Za tem pa mi je podarila unikaten amulet, ki naj me vedno spomni, da naj v življenju ne iščem izgovorov.

Gospa Sharma, v podjetništvu ste ženskam velik zgled, obožujejo vas. A vendar ... kje se pravzaprav začne vaša zgodba?

Skupaj z očetom smo iz Indije prišli v Anglijo. Oče je imel v žepu nekaj drobiža, začel je svoj posel in trdo delal. Čeprav nismo preživeli skupaj veliko časa, smo se s sestrami od njega naučile posla za jedilno mizo. Veliko smo se pogovarjali o poslu, o denarju, vzgojene smo bile v duhu, da bo, če bomo dobro izobražene in trdo delale, bo naša prihodnost svetla. Vse je bilo dobro, dokler nisem očeta vprašala, ali mu lahko pomagam pri njegovem poslu. Rekel mi je, da posel ni mesto za žensko.

Ali ne velja, da vsi Indijci študirajo medicino, farmacijo ali pravo?

(smeh) Da, točno tako, jaz sem tri mesece študirala farmacijo. (smeh) A to ni bilo tisto, kar sem si želela početi. Potem so mi starši rekli, da imajo v Kanadi zame fanta. Ampak sem jim povedala, da se trenutno videvam z Angležem in da se še ne želim poročiti. Prisilili so me, da sem se kljub temu poročila s fantom, s katerim sem se takrat samo videvala, ki je bil 12 let starejši od mene in enkrat ločen. Delala sem v banki, kjer so mi rekli, da sem preveč navdušena nad svojim delom. Po tem, ko sem imela dve hčerki, sem doma v svoji kuhinji začela mali posel s hrano, ki je postal dokaj uspešen. Moj takratni mož se s tem, da me drugi priznavajo, ni mogel sprijazniti. Preseljeval me je iz enega kraja v drugega, da sem bila stran od vseh svojih prijateljev – to je bila izolacija. Potem se je začelo psihično nasilje – tega ne zmoreš, tega nisi počistila, ne skrbiš pravilno za svoje otroke, ne govori z nikomer, ne hodi ven.

Dokler me nekega dne ni zgrabil za vrat, me divje zbrcal pred mojo štiriletno hčerko. Bilo je tako hudo, da se dva dni nisem mogla pobrati s tal. Ko sem ležala na tleh, je bila to zame točka – ali bom žrtev ali bom spreminjala stvari. To je bila najnižja točka mojega življenja. Na tej točki sem ugotovila, da je edina možna pot, da vstanem. Imela sem dve hčerki, morala sem biti odgovorna, morala sem skrbeti zanju. Bila sem lastnica hiše, ampak to je bilo to. Nisem imela denarja, nisem se mogla nasloniti na starše, ker se niso želeli pogovarjati z mano, nisem imela prijateljev, bila sem popolnoma sama. Na tej točki dejansko ugotoviš, da si bil pravzaprav v življenju zelo osamljen. Ugotoviš, da se lahko zaneseš le nase. Tega ne želim nikomur, da se počuti tako, kot sem se jaz. Ampak je to pravzaprav najboljša stvar, ki se mi je zgodila. (smeh) Resnično!

Po vseh teh izjemno težkih trenutkih ... kaj bi rekli, kdo ste zdaj?

Če se zdaj ozrem nazaj, ne morem verjeti, od kod prihajam. Moji hčerki sta uspešni, imam šestletnega vnuka. Začela sem svoj posel s hrano v kuhinji in pozneje prodala 10 tisoč izdelkov na teden. Danes vodim 11 podjetij, čeprav je posel s hrano po osmih letih propadel. (smeh) Iz tega sem se veliko naučila, vsa svoja podjetja sem ustanovila na novo, zdaj delamo dobiček in dobiček uporabimo za to, da delamo spremembe! Spoštovati ljudi in delati spremembe – to je moje sporočilo. S tem, ko ljudem pravim, da so oni sprememba, ki jo želijo videti, in to brez izgovorov – to je v bistvu glavno sporočilo, ki ga želim ponesti v svet.

Vedno ponavljate – »brez izgovorov«, to je tudi naslov vaše knjige. Kdaj ste ugotovili, da so prav izgovori naš najhujši sovražnik?

Pred leti sem izgubila svoje tedanje podjetje zaradi nekoga v vladni službi v Veliki Britaniji. Razmišljala sem, lahko bi krivila tega človeka, ker je bila to nedvomno njegova krivda. Ampak ne, krivda je bila moja, ker sem slepo zaupala nekomu iz uprave. In pravzaprav ... če bi vztrajala s tem podjetjem, bi pregorela, ker sem nenehno delala, nisem imela časa za družino. Tako da se je zgodilo s pravim razlogom. Bili sta dve stvari, začela sem se vesti samoodgovorno za prav vsako odločitev, ki jo naredim. Moja odločitev, moja odgovornost. Naslednji korak pa je bil brez izgovorov. Ne morem obtoževati nikogar, ne morem obtoževati ničesar.

Nekateri bi rekli, da je to velik pritisk ...

Da, ampak ... ti recimo si izobražena, živiš v Evropi, imaš tako velik privilegij v primerjavi z milijoni ljudi po svetu. Oprostite, ampak za to moramo imeti odgovornost. Potem recimo ne morem kriviti Donalda Trumpa, ne! To je moja odgovornost, da ustavim Donalda Trumpa, da izobražujem vse okoli sebe, da ga lahko prepričamo, da nečesa ne stori – nekako že. (smeh) Enako je s službami in tako dalje. Samo pomislite, kako pogosto iščemo izgovore.

Zelo strastno govorite o ženskah. So za vas ženske čarobne, če si izposodim slogan festivala podjetnic, ali da so ljudje čarobni?

Verjamem, da so vsi ljudje čarobni. To je najpomembnejša stvar. A verjamem tudi, da smo pozabili ceniti/spoštovati človeški talent. Porabimo preveč časa, da ocenjujemo ljudi, še zlasti glede na njihove sposobnosti in videz, namesto da bi se vprašali, kakšen talent sploh človek ima. In tako avtomatično delamo diskriminacijo žensk. To je največ­ja napaka, ki jo delamo, še posebej Evropa. Ženske so gonilo gospodarstva. Vzemimo preprost primer. Med vojnami so moški odšli – kdo je skrbel za vse? – ženske! Hrbtenica vsake ekonomije so ženske in moč naroda. Zato menim, da bi morali ženske bolj ceniti, zato so mi ženske še posebej čarobne. To smo pozabili. A prav tako smo pozabili na mlade ljudi, na talent mladih ljudi in na dejstvo, da mladi ljudje niso prihodnost, ampak so sedanjost. Niso vključeni pri odločitvah – to pa je glavna napaka.

Kaj pa si mislite o moških?

Moški so čudoviti. Ne moremo imeti sveta brez 50 odstotkov žensk in 50 odstotkov moških – svet s samimi ženskami ne bi bil dober. Ne želim si tega. Rada imam moške. Rada imam močne moške, ki sprejemajo to, da so ženske enakovredne. Smo različni, da, ampak smo enakovredni. Lahko delamo iste stvari. Nekatere stvari moški opravijo bolje, nekatere stvari ženske. Svet potrebuje moške in ženske za močno ter trajnostno gospodarstvo. Sami nikar ne recite, da ženske nimamo ničesar za 'ponuditi' ali da so ženske samo za rojevanje otrok, da ženske ne morejo sprejemati odločitev, ker niso sposobne. Me smo prav toliko sposobne kot moški. Poznam toliko nesposobnih moških na visokih položajih v EU. Obožujem moške, ampak nima potrpljenja s šibkimi moškimi, ki so diskriminatorno naravnani do žensk, ki nad njimi izvajajo nasilje.

S svojim razmišljanjem ste številnim v navdih. Kdo pa je vaša inspiracija?

Osebe, ki čistijo toaletne prostore, ki pometajo naše ceste, ki praznijo smetnjake. A vedno rečem čistilci toaletnih prostorov, ker je to najpomembnejša oseba vsake organizacije. Nihče ne bi prišel v službo, če školjka ne bi bila čista – nihče, pod nobenimi pogoji, tudi če bi bilo dobro plačani. Vsi imamo radi čista stranišča, a večina tega ne bi delala. Tem ljudem pa nikoli ne rečemo hvala. Tudi tako, da se zahvalimo, spreminjamo človeška življenja, nič nas ne stane. Seveda sta moj navdih Gandi, Martin Luther King in tako dalje, ampak pravi ljudje, ki so gonilna sila sprememb, nedvomno niso politiki.

Pravite, da je okrog nas še veliko spolne neenakosti. Nekateri trdijo, da smo zelo napredovali. Kje še vedno vidite razlike, neenakosti?

Borim se za žensko podjetništvo. V Evropi ne delamo statistik, če bi jih, bi pokazale diskriminacijo. Če sem še nekoliko bolj konkretna. Manj kot 25 odstotkov žensk je v Evropskem ekonomsko-socialnem odboru, katerega članica sem tudi sama. Mi pregledamo zakone in direktive, preden se začnejo izvajati oziroma, z drugimi besedami, lani predstavljamo civilno družbo. V civilni družbi je 50 odstotkov žensk, v odboru nas je pa samo 25 odstotkov. Ko torej glasujemo o sprejemanju zakonodaje o kakršnikoli temi, to pomeni, da nimamo nobene možnosti spremeniti popolnoma nobenega zakona v Evropski uniji. Tudi na drugih ravneh glasovanja nismo enakovredno uravnoteženi. Torej moški odloča o vsem, kar se bo zgodilo, tudi o ženski – to je neenakost in to je realnost.

Kaj želite doseči na tem področju in kako?

Želim si doseči, da bi imeli pri glasovanju 50 : 50 volilne pravice. To bi bilo idealno, ampak že 40 : 60 bi lahko prineslo spremembe. To je moj cilj. To je edini način, ki bi nas pripeljal do enakosti. Ne bom čakala, da se enakost zgodi, in govorila, da je za to potreben čas, ni pošteno do mojih hčerk. Na tem področju nismo naredili prav veliko korakov naprej. V EU ženske v povprečju prejmejo 39 odstotkov manj pokojnine kot moški, kar je smešno. Kako lahko to sploh dopustimo.

Glede na to, da ste zelo vpeti v podjetništvo, ali menite, da bi bilo lahko podjetništvo tisto, ki bi pripomoglo k enakopravnosti?

Ne. (smeh) Menim pa, da je podjetništvo proces ženskega razumevanja, da ugotovijo, kaj lahko dosežejo, kaj lahko naredijo. Jaz razumem podjetništvo kot svojo sposobnost, da lahko naredim, kar si želim narediti, svojo samozavest, pozitiven način razmišljanja. Verjamem, da lahko opogumimo ženske k razmisleku o podjetništvu – podjetništvo ne pomeni začeti posel, je imeti idejo in idejo spremeniti v akcijo. Lahko je nekaj, kar počnemo doma, znotraj podjetja, v javnem sektorju. Ko ugotoviš, da lahko idejo spremeniš v nekaj, ti to da samozavest. Ta pospešek ti da moč o tem tudi govoriti. To prinaša spremembo. Podjetništvo je zelo počasen proces, zato menim, da je eno izmed orodij. Nekaj pa manjka – podpora. Ženske nimajo samozavesti za začetek, menijo, da tega ne zmorejo.

Je to odvisno tudi od vzgoje, pričakovanj družbe, v kateri živimo?

Da, vse se začne doma. Podzavestno delamo to. Tudi sebe zalotim, da svojemu vnuku rečem, daj, pojdiva igrat nogomet. Tega svojim hčerkam ne bi rekla. Opazim te male razlike. Menim, da je to povezano tudi z našim genom. Nekaj je z našim genom, ki nam pravi, da moramo biti materinske, da smo bolj skrbne, da si vzamemo več časa za odločitev ... vse to pa zadržuje proces. Ampak želim povedati ženskam, da če želijo, lahko. Težava je, ker večina žensk čaka na drugo žensko, da ji pove, da lahko nekaj naredi. Ženske se lahko naučijo, kako se 'prodati', biti ponosne na to, kdo so, da so mame – moški tega ne morejo! (smeh) Veste, kakšne sposobnosti moraš imeti, če si mati: organizirati stvari, organizirati čas, delaš lahko več stvari hkrati, znaš z denarjem – vse, kar potrebuješ kot podjetnik. Tako preprosto je to.

Kakšen pa je vaš nasvet za (mlade) ženske v Sloveniji?

Ne iščite izgovorov. Najprej se je treba vprašati, kaj je tisto, kar si želite početi. Pomislite na tiste želje, ki so globoko v vas. Zgodilo se bo. V Sloveniji je veliko oseb, ki vam lahko pomagajo, tudi za ženske podjetnice. Je pa tukaj problem z ženskami na splošno – raje pomagamo drugim, kot da bi naredile nekaj zase. Na letalu sedim vsaka dva dni – bi nadeli masko najprej drugim ali sebi? Če ne morete dihati, če ne delaš stvari, ki bi jih rad, si boš zameril do konca življenja. Lahko skrbiš za druge, ampak ni razloga, da tudi ti ne bi počel tega, kar bi rad. Ko so bili moji otroci majhni, zanje nisem imela veliko časa, če ne bi bilo tako, ne bi imeli kaj za jesti. Takrat tega niso cenili. Ampak moji otroci so bili edini otroci v soseski, ki so znali kuhati pri 12 letih. Torej – naučila sem jih preživeti, če se mi kaj zgodi. Danes pa bi moji otroci povedali, da so name ponosni. Zato ne mislite, da jih morate držati za roke vse čas. Tudi vi sami potrebujete podporo. Najprej ugotovite, kaj si želite početi, naj se zgodi.

Vaši načrti za bližnjo prihodnost?

Na mojem seznamu je samo en stavek – 7 milijard idej pognati v akcijo, preden umrem. (smeh) Če bi vsak človek pretvoril svojo idejo v akcijo, bi spremenili svet.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Goran Antely

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču