Vsaka mamica želi biti ljubeča mama in vsaka mamica želi, da je v stiku s svojim otrokom, da je z njim uglašena, ga vidi, sliši, čuti. Vendar vse prevečkrat mamice mislijo, da to delajo, dejansko pa (kljub vsej svoji goreči želji, da bi to tako bilo) niso zares v stiku z njim, ker ne znajo in ne zmorejo.
John Bowlby je že pred kar nekaj časa oblikoval teorijo navezanosti, ki pravi, da dojenček potrebuje ob sebi vsaj eno osebo (on govori o primarnem negovalcu, ki je največkrat mama), s katero mora imeti dober odnos (varno navezanost), da se lahko socialno, čustveno in duševno razvije ter da zna tudi regulirati svoja čustva. Varna povezanost oziroma varna navezanost je daleč stran od pretirane navezanosti. Pretirana navezanost na starša je pravzaprav ne-varna navezanost, vendar mnogokrat mame ta dva pojma mešajo. Večino mamic bi tako lahko uvrstili v eno izmed dveh skupin.
V prvi so mamice, ki se pretirano "ukvarjajo" z otrokom, ki mu želijo vse najboljše, otroku nudijo vse in še več, čeprav on tega ne potrebuje in na ta način posegajo vanj. V drugi skupini pa so mamice, ki se ne odzivajo niti takrat, ko bi otrok to od njih potreboval. Sama menim, da so vse mame ljubeče mame, kolikor to zmorejo in znajo, vendar tu gre za to, koliko so v stiku z otrokom na način, da ga zares vidijo, slišijo, čutijo in se z njim uglasijo. To pomeni tudi to, da mu postavijo mejo, ko otrok to potrebuje. Samo takrat se lahko zares odzivajo nanj. V vseh ostalih primerih pa se odzivajo na svojo predstavo o otroku, ki je lahko daleč, daleč stran od tega, kar otrok dejansko čuti in doživlja. Če otroka ne čutite, se nanj ne morete odzvati ustrezno. V teh trenutkih se nanj odzivate iz svojih lastnih prepričanj, svojih lastnih mehanizmov delovanja, svojih lastnih strahov in pogosto iz svoje lastne bolečine.
Če želite biti zares v stiku z otrokom, morate torej zares začutiti tudi sebe in razumeti, da sta v vajinem odnosu dva – otrok in vi, vsak s svojim lastnim svetom doživljanja, ki nikakor ni enak, temveč različen. Ta diferenciacija, ta sposobnost razumevanja mamice, da ima otrok svoj svet, hkrati pa sposobnost empatije, vživljanja in uglaševanja je tisto, kar vodi v varno navezanost ali povezanost med vama. Mamica, ki je občutljiva na otrokove potrebe, ki je sposobna pravilno zaznavati in razumeti otrokova čustva, motive, želje in cilje, bo lahko pravilno ocenila, kaj otrok želi, in bo njegove potrebe lahko zadovoljila takrat, ko bo to potrebno. S tem bo pri otroku spodbujala varno navezanost, ki je, kot rečeno, najboljša popotnica za dober otrokov čustveni in socialni razvoj.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del