Si puzla ali krog? Si delček ali zaključena celota? Potrebuješ nekoga, da ti pove, koliko si vredna? Ali pa si morda trdna oseba, ki v življenju nikogar ne potrebuje? Nič ne čutiš, nič ne potrebuješ, nič ne čustvuješ? Si trden in nepopustljiv?
Potrebuješ nekoga, da ti pove, da si lepa? Potrebuješ nekoga, da ti da občutek varnosti? Potrebuješ nekoga, da ob njem čutiš svojo lastno vrednost? Potem si puzla, si delček, ki potrebuje drug delček, da ima občutek, da je celota. Morda pa si trdna oseba, ki v življenju nikogar ne potrebuje? Nič ne čutiš, nič ne potrebuješ, nič ne čustvuješ? Si trden in nepopustljiv? Stojiš sam, na nikogar se ne nasloniš in nikogar nič ne prosiš? Si samozadosten? In ne maraš ljudi, ki niso takšni, kot si ti? Potem si prav tako puzla. Prav tako potrebuješ delček ob sebi, da si celota. Najbrž tudi to zanikaš. Vendar tvoja drža ni naravna celost, temveč je izbira iz preteklosti, je posledica, je simptom bolečine, zaradi katere si se odločil, da boš vse raje naredil sam, je odločitev, da nikogar ne potrebuješ, da se na nikogar ne moreš zanesti. In zato nisi celost, nisi krog, temveč del, ki potrebuje svojo drugo polovico.
Običajno se dve puzli, ki se kažeta z nasprotnimi lastnostmi, najdeta.
Prva ranljiva in občutljiva, da jo zamaje vsaka sapica, druga trdna in mogočna, ki misli, da nikogar ne potrebuje. Združila ju je rana, ki se skriva v globini vsake puzle, zato sta se našli, saj mislita, da skupaj tvorita celoto. Prva je zaradi druge v stiku s svojo izgubljeno močjo, druga pa je zaradi prve v stiku s svojo nežnostjo in čutnostjo. Na ta način obe puzli živita tudi svoj izgubljeni del in imata ob sebi zrcalo, kje se morata spet najti. Ampak skupaj puzli ne tvorita kroga, ker krog lahko tvori le vsak sam.
Vsaka puzla mora zdaj, ko ve, kakšna je njena pot, obrusiti svoje robove, kjer se veže na drugo puzlo, jo sčasoma spustiti in zaceliti svoje rane. Prva daje, daje, daje, čeprav hlepi po tem, da bi dobila, sprejeti pa ne zmore. Drugi prejema, prejema, prejema, čeprav tega noče, ne zna sprejeti niti ne zna dati, ker verjame, da ne potrebuje.
Šele ko bo vsaka puzla zase postala tako trdnost kot nežnost, bo počasi iz puzle začel nastajati krog, celota.
Ta celota zares ne potrebuje nikogar, da se nanj opira, zna pa se opreti, ko to potrebuje. Ta celota ne potrebuje nikogar, da ima občutek, da je dovolj vredna in da je ljubljena, lahko pa iz svoje celosti ljubi brezpogojno. Ta celota ne potrebuje nikogar, da ji daje občutek varnosti, ker zna sama stati in ve, da je varna, lahko pa razpre svoja krila in varnost deli, ko je to potrebno.
In kdaj vemo, da smo celi, ne več puzle? Ko vse postane naša izbira, ne pa več kakršna koli nuja. Ko prva puzla zna stati sama, druga pa se zna predati. Takrat puzla postane krog. Dva kroga pa nista več le dva kroga, ampak sta dve celoti, ki znata dajati in sprejemati hkrati, kadar to želita in kolikor želita.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec