Starši mnogokrat rečejo, da nimajo časa čakati otroka, ker se jim mudi. Tudi sama sem pogosto na preizkušnji, ko je treba počakati. Zato bi rada z vami delila dogodek, ki me je zopet naučil, kaj deluje pri vzgoji otroka
Starejši sin David se je igral s tovornjakom. Mlajši sin Dan (star je dobre dve leti), je prišel k njemu in mu tovornjak vzel iz rok. David ga je hotel nazaj. Klasičen primer, kjer je rezultat pogosto tak, da se vsaj eden otrok glasno joka. Ko sem že hotela Danu vzeti tovornjak, mu povedati, da se tako ne dela (naredila bi enako, kot je naredil on, jaz pa mu zdaj pravzaprav želim povedati, da se tako ne dela), sem se odločila, da bom naredila drugače.
Počepnila sem k njemu na tla in mu lepo povedala, da želim, da vrne tovornjak Davidu, ker se je on igral z njim in mu je igračo vzel iz rok. Seveda je rekel, da ne bo. To sem lepo ponovila še nekajkrat. Ker je tokrat sodeloval tudi David (kar pomeni, da zraven ni kričal, da je tovornjak njegov in naj mu ga vrne, ampak je lepo čakal in gledal, kaj se bo zgodilo), sem svoje besede začela govoriti še bolj prijazno, zaupala sem, da bomo situacijo rešili mirno, zato sem res mirno, a odločno nadaljevala.
Verjetno sem vsaj sedemkrat povedala Danu, da želim, da vrne tovornjak Davidu. Potem sem dodala še, ali mu ga bo vrnil on ali naj mu ga jaz. Še vedno je govoril: "Ne bom." Potem sem rekla še, ali naj mu ga vrne očka, ki je bil prav tako zraven, ali naj pride ponj David. Tako je Dan dobil tudi izbiro, kjer je delno odločal o tem, kaj se bo zgodilo. Vmes sem Davida vprašala, ali bo Danu posodil tovornjak, ko se bo nehal igrati z njim, in je prikimal. Po manj kot dveh minutah je Dan rekel: "Jaz bom dal Davidu." Vstal je in odnesel Davidu tovornjak. Prijazno in brez joka. Zadovoljen je bil, ker se je lahko sam odločil.
Potem je sedel zraven Davida, gledal tovornjak, ga sem in tja malo prijel, ni pa mu ga potegnil iz rok. Na moje veliko presenečenje se je David zelo hitro nehal igrati s tovornjakom (ker je tudi njemu šlo bolj zato, da ga je dobil nazaj) in je Danu posodil tovornjak. V situaciji, kjer na prvi pogled ni možnosti, da smo vsi zmagovalci, smo tokrat bili.
Zakaj? Zato, ker sem zmogla dati Danu čas oziroma ker sem zmogla biti dovolj potrpežljiva. Ampak če dobro pomislim, sem za to potrebovala dve minuti. Če bi mu tovornjak iztrgala iz rok, bi zagotovo jokal vsaj dve minuti, jaz pa bi potrebovala več energije, da mu pomagam, da se pomiri. Pa ne le to, na ta način sem oba otroka učila, kako reševati konflikte. Tudi to, da drug drugemu vlečeta igrače iz rok in se sama 'dogovorita', kako se bosta igrala, je del odraščanja, zato moramo biti starši fleksibilni, kdaj se vmešamo in na kakšen način. Tokrat mislim, da je bila izkušnja dobra za vse. Predvsem pa zame, saj sem še enkrat spoznala, da je včasih najhitreje, če greš počasi.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
