Večinoma se ob vstopu v vrtec osredotočamo na otroka. Pozabljamo pa na mamo, ki igra pri vstopu otroka v vrtec ključno vlogo. Po mojem mnenju je to trenutek, ko se odpre mnogo procesov, ko na dan pride mnogo zgodb (predvsem maminih), zato je to ena od prelomnih točk, kjer je priložnost za celjenje ran in za osebno transformacijo (predvsem) mame, če to seveda razume in če zmore iti v svoje globine.
Razumeti moramo, da ima otrok SVOJ proces separacije oziroma ločevanja od mame, svojo stisko, kjer je pomemben sam odnos, ki ga ima mama z otrokom, kako sta navezana in kako stabilen je otrok v stresnih situacijah. Sočasno doživlja mamica še SVOJ proces, ki je povezan s samo ločitvijo od otroka. HKRATI pa se zbuja še njena lastna izkušnja, kako je sama kot otrok 'izpeljala' proces separacije od svojih staršev. In VSE to in še marsikaj odzvanja, ko gre otrok prvič v vrtec. Zame je prvo in najbolj pomembno vprašanje, ki si ga mora zastaviti mama, kako naj se ona sooča s svojimi procesi. Šele kasneje naj pride na vrsto vse ostalo. Mama je lahko dobro pripravljena na vrtec, lahko vse ve, kako bo uvajanje potekalo, vendar razumeti moramo, da s tem 'informira' tisti del možganov, ki je zaslužen za logiko, za razumevanje. Ko pride do dejanskega ločevanja, se 'vklopijo' drugi deli možganov, ki so povezani s strahom, žalostjo, stisko, občutkom krivde in nemočjo. Mama se lahko počuti krivo, ker oddaja otroka v vrtec, lahko tudi žaluje. S tem ni nič narobe.
Tako pač je. Vendar mora mama imeti možnost, da začuti to žalost, da jo razume, da se jo zaveda in da jo objame. Tukaj tolažba, da bo z otrokom v vrtcu vse v redu in da so vzgojiteljice prijazne in usposobljene, ne pomaga. Mama doživlja stisko, lastno stisko in le če bo imela možnost, da o njej spregovori, da jo zares začuti, bosta ta stiska in ta nemir popustila. In če mama to lahko naredi in zmore, je to izredno velik proces osebne transformacije, velika osebna rast mame. Namesto da potlači čustva in svojo stisko, ki bodo prej ko slej v drugačni obliki spet izbruhnili na plan, jih lahko transformira, preobrazi, predela. Hkrati mama na nezavedni ravni podoživlja še svoj proces separacije, svojo ločitev od svojih staršev. Pogosto v obliki neprijetnih telesnih občutkov, kot sta nemir in stiska, s katero ne zna ravnati. Največkrat se potrudi, da jih ponovno potlači. Kakšna škoda je to za mamo, ki z otrokom dobi edinstveno priložnost, da občutke, ki so globoko v njej in ki nezavedno delujejo v njenem vsakodnevnem življenju, prime za roge, jim pogleda v oči, podoživi vso bolečino, jo sprejme in gre naprej z zaceljenimi občutki lastne zapuščenosti, pozabljenosti in osamljenosti. Močan odmev preteklosti, ki odzvanja v sedanjosti in kliče po slišanju, je lahko tako prvič slišan.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču