Mag. Ana Bešter Bertoncelj: Zakaj prepoved "ene po riti" ne bo delovala?

Vir: Lady
2. 11. 2016

Veliko staršev otroka vsaj kdaj po riti. S prepovedjo fizičnega kaznovanja se vodilni sicer trudijo začrtati drugo smer, ki pa zelo verjetno ne bo dosegla večjega učinka.

Zakaj? Nikjer nisem zasledila ničesar o tem, ZAKAJ starši otroke po riti. Ne govorim o vedenju otroka, temveč o motivih starša. Je pomembno, da vsaj tisti, ki želijo spremembe na tem področju, to vejo? Po mojem mnenju, ja.

V prvi skupini so starši, ki otroku ne naložijo le ene po riti, kjer ne gre le za fizično kazen, temveč gre za fizično zlorabo. Tukaj namen mame ali očeta ni disciplinirati otroka, temveč je motiv poškodovanje, uničenje na psihološkem, včasih tudi na fizičnem nivoju. Skrajni primer je vsem znana deklica z Jesenic. V tak­šnih primerih eden od staršev ali oba nista sposobna ustrezno skrbeti za svojega otroka in je poseganje CSD-ja, policije in drugih institucij, ki skrbijo za dobrobit državljanov, nujno.

Druga skupina so starši, ki otroka ne želijo poškodovati, ker ga imajo radi, vendar verjamejo, da je ena po riti pravilna vzgojna metoda, ki bo pripomogla k temu, da bo otrok odrasel v dobro vzgojenega človeka. Bo za njih prepoved delovala? Težko verjetno, ker so prepričani o svojem prav in njihov racionalni del verjame, da je to prava pot. Takšni starši potrebujejo izobraževanje, logično razlago, zakaj je sprememba vedenja dobra za njih in njihovega otroka, še posebej pa (po tem, ko jim razložimo s strokovno podprtimi raziskavami, zakaj bi bilo dobro način vzgoje spremeniti) potrebujejo nove modele 'discipliniranja' oziroma nove načine ravnanja v konkretnih situacijah. Vsem, ki potrebujete strokovno razlago, da v življenju začnete delati spremembe, toplo priporočam knjigo Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame (avtor dr. Daniel Siegel).

V tretjo skupino pa bi uvrstila tiste starše, ki se že zelo zanimajo za sočutno, čustveno inteligentno, čuječe, povezovalno ..., skratka drugačno starševstvo, ki to že želijo živeti in večino časa jim to uspeva, vendar pa takrat, ko 'gre vse čez konce', enostavno ne zmorejo drugače in udarijo po riti. To storijo iz lastnega občutka nemoči. Za njih je glavna naloga ta, da se naučijo samoregulacije. Ti starši večinoma že vejo, kaj je prav (njihov racionalni del ve, kaj bi moral storiti), vendar čustveni del prevlada. Ti posamezniki se potem, ko se umirijo, obremenjujejo s svojim ravnanjem, imajo močan občutek krivde, morda celo nemoči, mame zato pogosto celo mislijo, da so slabe mame. Prepoved ene po riti jim tako nalaga le še večji občutek krivde, ki jim je pri dobrem starševstvu v prihodnje samo še bolj v napoto. Vsaka skupina potrebuje drugačno intervenco. Kar bo učinkovito, je to, da zaščitimo otroke, ki imajo starše iz prve skupine (s tem se naj ukvarjajo za to pristojne institucije), da izobrazimo starše iz druge skupine in da podpremo starše iz tretje skupine na poti raziskovanja lastnih vsebin, zaradi katerih so reaktivni.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.

Ana Bešter Bertoncelj

Priporočamo