Mag. Marko Slavič o domskem bivanju starejših: Ko dom odpre vrata v mesto

26. 8. 2018 | Vir: Jana
Deli
Mag. Marko Slavič o domskem bivanju starejših: Ko dom odpre vrata v mesto (foto: osebni arhiv )
osebni arhiv

Miselnost, da je starost zadnja pot, ki jo prehodimo v življenju, marsikoga zdrzne, če smo primorani zamenjati tudi kraj bivanja in se iz domačega naslanjača preseliti v bivalno skupnost, pa je za številne to eden izmed težjih dogodkov v njihovem življenju.

Kako narediti prehod v dom čim manj stresen, kako se ukvarjati s problematiko osamljenosti, katera dežela je najbolj prijazna do starejših ljudi, katere so najnovejše oblike bivalnih sistemov in kakšna bo prihodnost starejše generacije po svetu? O vsem tem je spregovoril mag. Marko Slavič, direktor največjega doma za starejše, Doma Danice Vogrinec v Mariboru, ki zase pravi, da ima stare ljudi rad, odkar pomni zase.

Zakaj imajo po vašem mnenju starejši predsodke o institucionalnem varstvu v domovih za starejše občane?

Abraham Maslow je poudarjal, da vsak od nas potrebuje 'vsaj enega svojega človeka', ki ga pozna in je z njim v prijetnem človeškem odnosu. Racionalno je nemogoče pričakovati, da že sama prostovoljna sprememba bivalnega okolja oziroma selitev pri popolnoma neodvisnem človeku ne bo povzročila stresa. Ob socialni ali zdravstveni odvisnosti starejših, ki sta vzrok za njihovo preselitev v novo okolje, v dom za starejše, pa običajen stres kulminira v novo dimenzijo. Ne znam oceniti, ali je predsodek pravi opis dojemanja ali percepcije 'doma za starejše', saj se stiska, ko nenadoma začenjajo izgubljati svojo neodvisnost, nedvomno pojavi tudi takrat, kadar živijo v domačem okolju. Stiska je tako precej bolj kot s selitvijo povezana s fazo življenja, ki se je prav zaradi izgubljanja samostojnosti in odvisnosti od pomoči drugih vsi nekako bojimo.

Od kod ti predsodki izvirajo in kako bi jih lahko omilili?

Vsekakor je obdobje klasičnih institucionaliziranih oblik skrbi za starejše za nami. Nedvomno je naraven strah ali morda celo predsodek starejših do domov povezan z informacijami iz že preživetega sistema klasične institucionalne oskrbe. Popolna odpiranja domov za starejše v lokalna okolja so recept za razblinjanje predsodkov. Široki portfelji storitev, ki jih domovi že danes izvajamo na področju prihodnje ureditve dolgotrajne oskrbe, nas približujejo ljudem v domačih okoljih in rušijo strah pred institucijami, ki smo jih z vsemi negativnimi in komercialno dobro prodajanimi zgodbami strašljivo stigmatizirali sami.

Kako ta prehod narediti čim manj stresen za posameznika, ki prihaja v dom?

Prav odpiranja domov za starejše v lokalno skupnost s ponudbo najrazličnejših storitev ponujajo obilico možnosti nebolečega seznanjanja z novo okolico, pa naj si bo to oblika dnevnega varstva, ko starejši prihajajo v dom zgolj čez dan, ali v okviru medgeneracijskih centrov, ko lahko še kot prostovoljci sodelujejo pri funkcioniranju doma, s čimer se z domom povezujejo na prijazen način in s tem prav tako padajo različni predsodki. Nekonvencionalne prireditve, ki niso tipično prilagojene izključno starejšim in niso nujno 'klasično terapevtsko' prilagojene ter so atraktivne tudi za širšo javnost, so ena izmed možnosti za popolno odprtje vrat doma 'v mesto ali kraj' in jih izrazito podpiram.

Starajoče prebivalstvo pomeni tudi večje povpraševanje po domovih za starejše. Kaj napovedujete za prihodnost?

V Sloveniji se v zadnjih nekaj letih delež starejšega prebivalstva od 65 let hitro giblje od 12 prek 15 odstotkov in se bo približal 20 odstotkom vseh državljanom. Realen scenarij napoveduje že 30 odstotkov starejših v letu 2060. Jasno je, da sedanji sistem financiranja potrebnega javnega sistema v prihodnosti ne bo pokrival predstavljenih potreb, še posebej ob sočasnem zniževanju števila delovno aktivnega prebivalstva. Želim si družbe, ki bo solidarno rešila človeško dostojanstvo starejšega človeka, in boj med akterji na socialnem in zdravstvenem področju za vpliv nad novci in delovnimi mesti izvajalcev dolgotrajne oskrbe pustila v obrobnem planu.

Kako se ukvarjate s problematiko osamljenosti v domu?

Teorija potreb po Maslowu in različnih drugih teoretikih postavlja v sam vrh znanega trikotnika potreb samoaktualizacijo oziroma samouresničitev, ki jo označujejo etika, sproščenost, sprejetje dejstev brez predsodkov. Teoretično dognanje Maslowa v sam temelj, torej na dno trikotnika, postavlja fiziološke potrebe s hrano, pijačo in spanjem. Višje razvršča potrebo po varnosti, nato po ljubezni in pripadnosti ter tik pod vrh še spoštovanje. Ob tem pregledu stopnjevanih potreb se mi zdi, da je Maslow teorijo celo zasnoval v domu za starejše. Seveda je teorija splošno veljavna, pri starejših pa se mi zdi prav aksiomska ali svetopisemska, saj naravnost izpostavlja potrebe, ki so pri starejših največkrat slišane. Izpolnjene potrebe po spoštovanju, pripadnosti in varnosti prinašajo v življenje predvsem starejših največ svetlobe in preganjajo tudi osamljenost. Nekonvencionalno delo zaposlenih, ki puščajo za sabo kanček več - prepotreben dotik, prijazen pogled, skratka, nekaj nad običajno delovno rutino, je ključ do zmanjševanja občutka osamljenosti. Potem so tukaj še prostovoljci, zaposleni prek programov javnih del, kontinuirana medgeneracijska srečanja, izjemno število atraktivnih prireditev, ki, kot sem že omenil, niso najbolj tipične, a vendar razburkajo energijo v domu.

Kakšen je sicer po vašem mnenju odnos današnje mladine in srednje generacije do starejših in problematik, povezanih z njimi?

Prepričan sem, da boljši, kot ga kdaj želimo predstaviti. Iskreno si želim čim manj 'prodajno uspešnih' negativnih afer in zgodb, ki predstavljajo slovensko družbo kot popolnoma destruktivno in hranijo bolan gen slovenske družbe. Takrat ko na našem znamenitem in tradicionalnem koncertu Oma, deda & Rock n Roll zapoje ob najprepoznavnejših izvajalcih glasbene scene še zbor naših stanovalcev, predstavlja to vrhunec dogodka. Mladi, ponosni na svoje babice in dedke, ti pa ponosni na to, kaj še zmorejo, in veselje je pri hiši. Le priložnosti je treba dati. Torej je kljub digitalizaciji družbe, ob času, ki ga namenjamo in hkrati uživamo ob najrazličnejših modernih metodah mreženja, fejsbukanja, twitanja, vendarle še mogoče najti čas in se potruditi za ohranjanje prvinskega odnosa med generacijami. Da se pa ta odnos zjutraj, ko je mladim treba v multinacionalko ali drugam na delo za minimalno plačo, in ob misli na potreben prispevek plačila za starše konec meseca spremeni, pa tudi ni nelogično.

Katere so tiste dejavnosti, ki se jih stanovalci doma najbolj veselijo?

Zdi se mi, da so veseli, ker čutijo, da smo vsi skupaj DANičini, ker se skupaj smejimo po vsakoletnih in vedno bolj posrečenih radijskih spotih, ki jih snemajo, in z njimi najavljajo nastope Bajage, Mi2, Riblje čorbe, Predina, Kreslina, Lovšina, ker jih Bora Čorba povabi kot glavne goste pred desettisočglavo množico v Stožice, in tam požanjejo huronski aplavz, ker lahko igrajo nogomet proti legendam mariborskega nogometa, ker snemajo filme, ker jih v sklopu različnih projektov, ki so značilni za dom, odpeljemo na različne lokacije, art festivale, baletne, športne predstave, izvedemo foto snemanja, ker imajo svojo Daničino štafeto modrosti, predvsem pa so zadovoljni in veseli zato, ker imajo vsak dan ob sebi ekipo zaposlenih, ki se zelo trudi za to, da bi jim bilo v starosti čim bolj prijetno. Ta dnevna aktivnost in prijaznost naše ekipe sta toliko bolj pomembni pri vseh starejših, ki jim žal vse omenjene aktivnosti niso dostopne.

Ste direktor našega največjega doma za starejše, a kljub temu so vaši stanovalci z vami zelo zadovoljni, češ da si vzamete čas zanje. Kakšen je vaš recept za zadovoljstvo na obeh straneh?

Zdi se, da če velik dom ne more zarisati zadovoljstva na obrazih stanovalcev, potem tej ekipi zaposlenih tudi v majhnem, bolj intimnem domu ni pomoči. Recepta za zadovoljstvo na obeh straneh pa ne poznam. Po mojem me spoštujejo in me imajo malce radi zato, ker sem enako priden kot sodelavci na oddelku, pa tega od direktorjev niso vajeni. (smeh)

Ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če se boste tudi vi morda nekoč znašli na njihovem mestu in morali v dom?

Ne. Ne ukvarjam se s to mislijo. S tem nisem obremenjen in se mi zdi, da bom bolj v krizi, ko se bo zmanjšala sposobnost za mojo precejšnjo aktivnost. Morda pa bom organiziral Rock'n Roll zabavo. Nekaj mi bodo morali zaupati, sicer bom preveč siten.

Koliko ljudi v vašem domu lahko plača polno oskrbnino brez doplačil svojcev ali občine?

Malo več kot četrtina jih poravnava oskrbo v celoti sama, malo manj kot četrtina skupaj z delnim doplačilom občine, približno polovica pa oskrbo plačuje sama s pomočjo svojcev. Pri tem moram omeniti, da so zaradi velikosti doma in sinergije stroškov v Domu Danice Vogrinec Maribor cene med najnižjimi v Sloveniji.

Ali domsko varstvo postaja preživela oblika? Kakšne so najnovejše oblike 'bivalnih sistemov' starejše generacije po svetu?

Trend v skupnostne oblike skrbi za starejše in deinstitucionalizacija v svetu seveda ne izključujeta domov iz sistema. Narekuje pa domovom transformacijo v sodobno razvijajočo se organizacijo, ki nenehno razvija in ponuja storitve, prilagojene potrebam posameznikov, kot so rehabilitacije na domu, razvozi hrane, zagotavljanje podpore bivanja z informacijsko tehnologijo v domačem okolju ipd. In seveda bi bilo ekonomsko nesmotrno ne izkoristiti vseh obstoječih potencialov, ki jih domska mreža ima. Prepričan sem, da bomo v primeru drugačnega razvoja sistema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji vsi odgovorni pokazali na tiste, ki jim ni mar za izkušnje, večdesetletna vlaganja sredstev in znanja v razvoj storitev v domovih. Še posebej zaradi tega, ker obstoječi sistem domov ob ustrezni transformaciji zagotavlja najnižje stroške za javne in zasebne finance ter s tem najnižjo obremenitev naših uporabnikov ter javne blagajne.

Je morda znano, katera dežela ima najboljše razmere za življenje za stare ljudi?

Prepričan sem, da smo s sodobnimi koncepti dela v Sloveniji zelo visoko na tej lestvici. Tukaj pa seveda obstaja velika korelacija med gospodarskim stanjem v državi, ki seveda omogoča ustrezno financiranje sistema, družbeno kulturo ter razmerami za življenje starih ljudi. Skandinavske države, Nizozemska imajo vzpostavljene kvalitetne sisteme. Res pa je tudi, da sem ob branju knjige Skrivni dnevnik Hendrika Groena vsak popoldan ob branju podoživljal stanje v našem domu in je bila izpoved gospoda iz nizozemskega doma po moji presoji tako blizu našemu stanju, da bi jo lahko kak naš stanovalec izdal po vzoru pisanja diplom nekaterih predstavnikov našega ljudstva.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: osebni arhiv M. Slaviča

Novo na Metroplay: "Nujno se je bilo potrebno raziti, da sva se potem znova srečali." | Miša Molk in Ula Furlan