Mahathma K. Gandhi: »Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.«

30. 9. 2018
Deli
Mahathma K. Gandhi: »Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.« (foto: profimedia)
profimedia

»Pisanje avtobiografije je posebnost Zahoda. Za nikogar na Vzhodu ne vem, da bi jo napisal, razen tistih, ki so prišli pod zahodni vpliv. In o čem boš pisal? Recimo, da boš jutri zavrnil načela, ki se jih držiš danes, ali pa recimo, da v prihodnosti spremeniš svoje današnje načrte: se ti ne zdi, da bi s tem nekako zapeljal može, ki se ravnajo po tvoji besedi, izgovorjeni ali zapisani? Se ni ne zdi, da bi bilo bolje, ko ne bi napisal ničesar avtobiografiji podobnega, vsaj za zdaj ne?«

Navkljub besedam Gandhijevega prijatelja, ki jih iz pred kratkim izšle avtobiografije povzemamo, se je slavni indijski politik, odvetnik in aktivist lotil pisanja. Verjel je, da bo njegova izpoved o vseh ’eksperimentih z resnico’, kot iskanjem svoje poti na političnem parketu in izraza strastnega aktivizma pravi sam, imela zgolj dobrodejen učinek na bralca. Pritrditi mu gre tudi v takratnem prepričanju, da so bili že takrat njegovi poskusi na političnem področju dovolj dobro znani tako v Indiji kot širše v svetu, zato njegov oseben pogled na stvari v prerezu časa in prostora nikakor ne vnašajo nepotrebne zmede.

»Vse, kar hočem doseči – vse, kar sem si v teh tridesetih letih prizadeval doseči in po čemer sem hrepenel – je samouresničitev, ugledati Boga iz oči v oči, doseči mokšo. Vse moje življenje in nehanje, vse moje bitje sledi temu cilju. Vse, kar govorim in pišem, vsi moji posegi na politično področje so usmerjeni k temu cilju,« piše v uvodu avtobiografije Gandhi in nadaljuje: »So reči, ki jih veš samo ti sam in tvoj Stvarnik. Teh seveda ne moreš posredovati drugim. Toda poskusi, o katerih mislim pisati, niso takšni. Vseeno pa so duhovni ali pa, še rajši, moralni; zakaj bistvo vere je moralnost.«

Gandhi je avtobiografijo, ki je na slabih 700 straneh pred dnevi v slovenskem prevodu izšla pri založbi Modrijan, pisal zlagoma in po poglavjih tako, da je vsak teden napisal vsaj eno poglavje. Rezultat pa je bila na koncu knjiga, ki njega slavno osebnost predstavi v sveži in nadvse človeški luči.

Resnica kot vrhovno načelo

Pisanja svoje avtobiografije se je lotil davnega leta 1925 z odločenostjo, da v njej ne bo razpravljal o akademskih načelih, bo pa žanru knjige primerno vendarle naslovil številne praktične uporabe taistih načel.

gandhi»... zato sem tudi dal poglavjem, ki jih mislim pisati, skupni naslov Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Med temi bodo seveda poskusi z nenasiljem, spolno vzdržnostjo in drugimi vedenjskimi načeli, o katerih velja, da nimajo neposredne zveze z resnico. Toda resnica je zame vrhovno načelo, ki vsebuje še mnoga druga. Ta resnica ni zgolj resnicoljubnost v besedi in misli in ne zgolj relativna resnica našega dojemanja, temveč absolutna resnica, večno načelo, se pravi Bog.«

Gandhi, ki je sebe videl kot iskrenega iskalca resnice, za kar mora biti človek ponižnejši od prahu, in priznava, da mu sveti gral še ni uspelo najti in ga torej tudi za časa pisanja svoje avtobiografije še vedno išče, se bralcem še opraviči za morebitne sledi napuha v njegovih zapisih z besedami: »Naj premine sto takšnih, kot sem jaz – poglavitno je, da ostane resnica. Niti za las ne znižajmo meril resnice za presojo zmotljivih smrtnikov, kakršen sem jaz.«

Avtobiografija, v kateri Gandhi ne skriva svojih pomankljivosti, še manj pa podcenjuje svoje ’nečednosti’, je iskren uvid v zares veliko osebnost svetovnega slovesa.

Mahatmo Gandhija danes poznamo kot enega tistih velikih ljudi, ki vračajo vero v človeštvo. Bil je tudi živ dokaz dejstva, da v boju med dobrim in zlim zmaguje prvo, ali kot v spremni besedi izid knjige pospremi Andrej Ule: »... kvaliteta premaguje kvantiteto, modrost surovo moč, resnica laž in ljubezen sovraštvo.«

In Gandhi je vse to dosegel predvsem s svojim življenjem in delom, kar njegovo avtobiografijo povzdigne med dela, ki so za človeštvo neprecenljiva.

Gandhijev čar

»Gandhi ni imel impozantne postave, njegov lik je (vsaj po zahodnih standardih lepote) daleč od lepote, njegov glas ni bil močan, njegov nastop daleč od slehernega nastopaštva, v svojih govorih ni uporabljal kakih posebnih retoričnih figur, ni se izdajal za avtoriteto, poslano od boga, ali za nekoga, ki ve več od drugih in podobno, kar naj bi ustvarjalo ’voditeljsko osebnost’. Pa vendar je hitro postal nedvomni in zelo prepoznavni voditelj indijskih množic, cenjen tako pri indijski eliti kot pri preprostih in revnih ljudeh,« o skrivnostni karizmi možica, ki danes velja za voditelja enega največjih gibanj množic, še zapisal Ule.

»Mislim, da je bila to predvsem njegova izjemna poštenost in odkritost tako v odnosu do drugih kot do samega sebe ter obenem sprejemanju vseh, predvsem pa dejstvo, da je za svojimi besedami vedno stal in jih spreminjal v dejanja. Če je naredil kako napako in tudi, če je menil, da je kakorkoli odgovoren za napake drugih, celo množic, ki jih ni mogel povsem nadzorovati, je to vedno odkrito priznal in se javno pokesal, čemur je pogosto sledil daljši post.«

V očeh ljudi pa je njegov ugled temu primerno rasel. V njem so videli redek primer modrosti in dejavne ljubezni do drugih, ki jo je najbolj jasno izpričeval prav s svojo zavezanostjo k nenasilju. Bil je tudi eden redkih voditeljev, ki svoje pozicije moči in karizme ni nikoli zlorabil.

V nadaljevanju si iz Gandhijeve avtobiografije, ki vam jo toplo priporočamo v branje, izposojamo zgolj nekaj najbolj zanimivih odlomkov, ki to veliko zgodovinsko osebnost prikazujejo v njega najbolj človeški, a nič manj impresivni luči.

Utrinki iz avtobiografije

Mati, ki ni nikoli zamudila čaturmas

Gandhi se svoje matere spomni kot izjemno bistre ženske, ki je bila na tekočem z državnimi zadevami, najmočnejši vtis pa je nanj naredila njena zavezanost veri.

  • »Mati se mi je ohranila v spominu predvsem po svoji svetniškosti. Bila je globoko verna. Še pomislila ni, da bi segla po jedi, ne da bi poprej zmolila. Obiska havelija – vajšnavističnega templja – je bilo eno izmed njenih vsakodnevnih opravil. Ne pomnim, da bi kdaj zamudila čaturmas. Naložila si je najtežje zaobljube in se jih brez pomisleka držala. Tudi bolezen ni bila nikdar izgovor, da jih ne bi spolnjevala. Spominjam se, kako je nekoč zbolela, ko se je držala čandrajane, vendar ni dovolila, da bi jo bolezen odvrnila od nje. Postiti se dvakrat ali trikrat zapored zanjo ni bilo nič takega. Jesti enkrat na dan med čaturmasom je bilo zanjo nekaj običajnega. In še to ji ni bilo dovolj, tako da se je vsak drugi dan povsem postila.«

O prijateljstvu, ki to ni bilo

V enem od zgodnejših poglavjih Gandhi odkrito spregovori o nenavadnem in kratkotrajnem prijateljstvu iz gimnazije, ki ga je s svojimi ’prenoviteljskimi’ prepričanji začasno zamajal v njegovi zavezanosti k nenasilju in vegetarijanstvu , ta odnos pa je Gandhi še desetletja kasneje videl kot svojo življenjsko tragedijo.

  • »Ta moj sopotnik je bil prvotno prijatelj mojega starejšega brata. Bila sta sošolca. Poznal sem njegove slabosti, vendar sem ga imel za zvestega prijatelja. Moja mati, moj najstarejši brat in žena so me svarili, češ da sem v slabi družbi. Bil sem preponosen, da bi se zmenil za ženina svarila. Nisem pa si upal ugovarjati mnenju matere in najstarejšega brata. Le prigovarjal sem jima in jima govoril: ’Vem, da ima slabosti, ki mu jih pripisujeta, vendar ne poznata njegovih vrlin. Ta me že ne bo zapeljal na stranpota, saj se z njim družim zato, da bi ga prenovil. Zakaj prepričan sem, da bo sijajen človek, le poboljšati se mora. Lepo vaju torej prosim, nikar si ne delajta skrbi zastran mene.«

Prirojena plahost

Poleg svojih mladostnih iskanj prave poti Gandhi v avtobiografiji mestoma spregovori tudi o svojih značajskih lastnosti. Med drugim o svoji hitri zadregljivosti.

  • »... ne bi mogle reči, da mi je moja prirojena plahost, čeprav me je občasno izpostavljala smehu, kakorkoli škodovala. Pravzaprav mislim, da mi je kvečjemu koristila. Moja obotavljivost pri govorih, ki mi je bila nekdaj silno mučna, mi je zdaj v veselje. Njena največja korist je ta, da me je naučila varčnosti pri besedah. Tako sem počasi razvil navado, da sem svoje misli držal na uzdah. In zdaj si mirno lahko podelim potrdilo, da je mojemu jeziku ali peresu le redkokdaj ušla kakšna nedomišljena beseda. Ne spominjam se, da bi moral kdaj obžalovati kaj, kar sem bodisi javno izrekel ali napisal. Tako mi je bilo prihranjenih veliko sitnosti in časa.«

Gandhijevo samozdravljenje

Gandhijevo zgodnje spogledovanje z zahodnjaško kulturo, ki mu je botrovalo njegovo odvetniško službovanje, je sčasoma terjalo davek na njegovem zdravju. Njegovim eksperimentom s samozdravljenjem s prehrano in postom je tako botrovala nuja.

  • »Nekako takrat sem bral o tem, da so v Manchestru ustanovili ’Društvo brez zajtrka’. Utemeljitev njegovih privržencev je bila, da Angleži jedo prepogosto in preveč, da zmečejo ničkoliko denarja za zdravnike samo zato, ker jedo do polnoči, in da naj se odrečejo vsaj zajtrku, če bi radi, da bi se stanje izboljšalo. Čeprav bi te reči težko veljale zame, se mi je zdelo, da njihovo razmišljanje vsaj deloma zadeva tudi mene. Ponavadi sem si privoščil tri poštene obroke na dan, za nameček pa še popoldanski čaj. Nikoli nisem bil slab jedec in sem si privoščil vse dobrote, ki mi jih je dovoljevala vegetarijanska in nezačinjena prehrana. Le redkokdaj sem vstal pred šesto ali sedmo. Če bi torej opustil zajtrk, sem razmišljal, bi se nemara znebil glavobolov. In sem poskusil.«

Gibanje nesodelovanja

Gandhijeva avtobiografija se konča v letih, ko se pričenja njegovo vse bolj politično delovanje in razmah gibanja, ki mu je načeloval. Po letu 1912 je njegovo življenje namreč postalo tako izpostavljeno očem javnosti, da je ostalo komaj še kaj takšnega, česar ljudje ne bi vedeli. Pa vendar nam je v tem oziru najbolj v spominu ostal naslednji odlomek, ki nakazuje njegovo odločenost v boju in z njo skorajšnjo usodo, ki se v duhu zapisanega zdi neizbežna.

  • »Premagati pritajene strasti se zdi težje, kakor z orožjem osvojiti snovni svet. Vse odkar sem se vrnil v Indijo, prepoznavam speče strasti, ki so pritajene v meni. Zavest o tem me sicer ponižuje, vendar ne premaguje. Moč so mi dajali izkušnje in eksperimenti in me navdajali z največjo radostjo. Vem pa, da imam pred sabo še težko pot, ki jo je treba prehoditi. Skrčiti se moram na nič. Dokler se človek po svoji volji ne postavi na zadnje mesto med sobitja, ni rešitve zanj. Ahimsa je najoddaljenejša meja ponižnosti.« 

Priporočamo v branje!

Gandhi – Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

gandhiO »očetu indijskega naroda« je znanega in napisanega že mnogo, zato je njegova avtobiografija toliko bolj dragocena. V njej namreč opisuje leta svojega otroštva, mladosti in začetke »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Njegova pripoved ni le dragocen dokument časa, temveč nudi tudi vpogled v začetne temelje njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti, velik vpliv pa ima še danes. V avtobiografiji je opisano Gandhijevo življenje do leta 1920, ko pripovedovanje konča z besedami: »Moje življenje je bilo poslej tako zelo na očeh javnosti, da je komaj še kaj takšnega, česar ljudje ne bi vedeli.« Resničnost teh besed potrjuje dejstvo, da je Gandhi ena najvidnejših oseb 20. stoletja. Indija mu je podelila častni naziv »oče naroda«, njegov rojstni datum so razglasili za indijski nacionalni praznik, obenem je to svetovni dan nenasilja. O Gandhiju je bil leta 1982 posnet tudi nadvse uspešen film.

Prva izdaja Gandhijeve avtobiografije je bila natisnjena v dveh zvezkih, prvi je izšel leta 1927, drugi 1929. Izvirnik v gudžaratščini je doživel pet natisov, prodanih pa je bilo skoraj petdeset tisoč izvodov. Besedilo je v angleščino prevedel Gandhijev prijatelj Mahadev Desaj.

Slovenski prevod Gandhi je opremljen z zgodovinskimi fotografijami, ki so jih reproducirali v Gandhijevem nacionalnem muzeju v Indiji.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju