Eden izmed darov, ki sem jih prejela od svojega očeta, je dar opazovanja. Biti v miru, gledati in potrpežljivo počakati, da se ti videno razkrije. Tako se zgodi, da sčasoma namesto stvari vidimo principe, ki vodijo vse, kar nas obkroža.
Pomlad, recimo, je čas vrtičkarjev. Ljudi, ki posadijo drobno seme in skrbijo zanj v upanju, da jih bo ob svojem času nahranilo z vsem, kar potrebujejo. Pred tem pa modri vrtnarji poskrbijo za okolje in vse, kar malo seme potrebuje, da lahko zraste v svoj najboljši potencial. In ta recept, dragi moji, velja prav za vse.
Karkoli si želimo, da nam v življenju uspeva, potrebuje prav enak odnos z naše strani. Pa naj bo vzgoja otrok, partnerstvo, kariera ali karkoli drugega.
In mi? Morda se znajdemo na vrtu, povsod drugje pa prevečkrat preskočimo osnove in želimo izsiliti pričakovane rezultate, najraje kar čez noč. In smo potem vedno znova razočarani, ker si na vrtu sadimo rože, zraste pa plevel. In niti med pletjem ne pomislimo, da morda ni krivo seme, ampak mi. Mi smo tisti, ki v svoji želji kot neuki otroci odvržemo seme kar na slepo, mu ne dajemo tistega, kar potrebuje, in če je le mogoče, že ob prvih znakih življenja vlečemo za nežne prve lističe, da bi čim prej postali to, kar si želimo. In čeprav nam življenje vedno znova kaže, da tako ne gre, vedno znova poskušamo na isti način.
Na srečo neukost, razen lastnega pomanjkanja, nima kakšnih daljnosežnih posledic v naših življenjih. Ker vedno znova pride pomlad in nova priložnost za rast. In vsakokrat imamo priložnost, da se je lotimo vsaj malo drugače kot prej. Čeprav znanost išče vedno bolj izpopolnjene načine pridelovanja hrane, nam vrt daje nekaj drugega – modrosti, ki so tu, da se naučimo živeti tako, da nismo nikoli v pomanjkanju. Če le znamo videti. Pa uspešno vrtičkanje vam želim!
