V otroštvu so me učili, da moram povedati stvari po pravici. In ubogati starejše. Ker oni vedo, kaj je zame najboljše, in mi to tudi želijo.
Skozi čas se je to in še kaj drugega zvarilo v poleno, ki sem ga imela kar naprej pod nogami. Brez tuje pomoči.
Ko je življenje postalo dovolj težko, da sem se začela ukvarjati s tem, da morda marsikaj, kar nosim v sebi, ni dobro zame in niti ni moje, se je odprla pot po popolnoma neznani pokrajini vsega, kar v resnici sem. In množico drugega, ki me, z najboljšimi ali pa najslabšimi željami, ni peljalo v smer, kamor je želelo srce. S srcem ne mislim pocukrane verzije nečesa, kar je vsem prav, ampak tisto najgloblje, kar živi v nas. Tiste misli in občutki, ki nas prešinejo sem in tja in od katerih se nam včasih od strahu zašibijo kolena.
Pot do njih je tlakovana z iskrenostjo do sebe. To je čarobno orodje, ki živi v nas in čaka, da ga začnemo uporabljati. V trenutkih, ko smo sami s sabo, v tišini. Če ga živimo, se kmalu izkaže, da naša potreba po spreminjanju drugih in okoliščin, na katere nimamo vpliva, ugaša. Hkrati pa nam zunanji svet začne kazati sliko, ki smo si jo prej tako zelo želeli doseči. Ker v življenje ne silimo s svojimi idejami, kako je prav, ampak kopljemo po sebi, da bi našli svojo resnico. In ji tako damo prostor, da lahko pride v naše življenje. Z njo pa še preprostost in mir.
Seveda bo glava trdila, da je to danes nemogoče, a srce ve, da nemogoče je mogoče. In da je vedno bilo. Da čarovnije v življenju ne oživimo s prenapetim garanjem in revolucijo zunanjega, ampak s tem, da se v sebi, korak za korakom, seznanjamo svojo resnico in ji malo po malo naredimo prostor, da začne napolnjevati naš vsakdan. Preverjeno!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču