Slaba samopodoba, obsojanje sebe zaradi napak in krivda so mlinski kamen za vratom, ki nam ne dovoli, da bi zares poleteli v življenju. Postati živi, vitalni, sijoči, ljubeči in vse drugo, kar se nam včasih zdi popolnoma nedosegljivo. Čeprav je naša prava narava prav takšna.
Drugi mlinski kamen pa so želje. Objekti, ki vsebujejo vse tisto, kar nam manjka, da bi postali živi, vitalni, sijoči, ljubeči ... in končno osvobojeni. Tistega dela, ki nam že zdaj ne dovoli, da bi se premaknili. Bližje k sebi. In močnejše so želje, bolj se nam odmikajo. Tudi če se nam zdi, da smo dobili sanjskega partnerja, službo ali karkoli drugega, se prej ali slej izkaže, da nam nekaj pomembnega še vedno manjka. Deli nas, ki jih ne sprejmemo.
Zunanje zmage in uspehe lahko zbiramo v neskončnost, pa nas brez ljubečega odnosa do sebe ne bodo nikoli zares zadovoljile. Ne da so nepomembne, ampak notranjih praznin pač ne morejo zapolniti.
Lahko jih le sami. Tako, da si vzamemo nekaj časa in ga preživimo s sabo. Se spustimo v svoje globine in pogledamo tudi v tiste kotičke, kamor raje ne bi. Tam se skriva zaklad, ki nam govori o tem, kdo v resnici smo in kaj si želimo. Tam so deli nas, ki nas bodo skozi svoja spoznanja naredili celovite. Skozi spoznanja, da smo čudoviti, vredni ljubezni že samo zato, ker obstajamo. Da je edina trajna naložba, ki se nam bogato poplača, lep in iskren odnos s sabo in potem z vsem drugim.
Ljubezen do sebe namreč brusi takšne in drugačne kamne, ki jih nosimo s seboj. Toliko časa, dokler ne zasijejo v svoji pravi luči. In z njimi tudi mi. Sprejmimo, da je preteklost minila, in si podajmo roko sprave, da bo zdajšnji trenutek postal dobra odskočna deska v prihodnost, kot si jo želimo. Izbira je naša.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
