Moj sin se najraje igra z odraslimi. Tako se je pred leti z veseljem vsakodnevno družil z mano med kuhanjem kosila. Takrat me je naučil, da otroška igra, kot neresna stvar, obstaja samo v moji glavi.
Ob svojih loncih sem tudi njemu napolnila lonček z vodo, mu podala kuhalnico in naključno izbrane stvari s kuhinjskega pulta in police z zelišči. Malo limone, cimeta, peteršilja, malo sladkorja in soli pa še kurkumo za lepo barvo in tako naprej. Veselila sem se njegove zbranosti in veselja, in čeprav sem opazila, da mi popolnoma zaupa, da so sestavine, ki mu jih podajam, prave za izvrstno jed, me je šele pred koncem obšlo spoznanje, da čisto zares misli, da bomo skuhano tudi pojedli.
Ko mi je s svetlečimi očmi in izjemnim ponosom na obrazu molil žlico v pokušino, mi ni preostalo drugega, kot da sem z nasmehom pogoltnila, kar sem si skuhala.
Namesto čudnega okusa se spomnim samo globokega spoznanja, da je njegova igra zanj zares ves svet. Da je tisto, skozi kar spoznava življenje in svoje mesto v njem. Da ga skozi to, ko jo tudi jaz vzamem resno, brez poceni ponaredkov in bližnjic, opogumljam in mu dajem moč in zaupanje vase. In vse tisto, kar potrebuje zdrav in srečen človek. In da lahko največ naredim sproti, ko skupaj živimo življenje.
Odnosi so namreč vedno vzajemni. Otroci nas lahko naučijo marsičesa, če jim dovolimo. Predvsem zakrpati naučene razdalje med otroškim in odraslim svetom, ki marsikdaj temeljijo na vzgojnih idejah iz časov, ki so na srečo minili. S tem dobijo otroci veliko bolj zdravo popotnico, mi pa brezplačno celjenje v manj toge ljudi, ki jim zadiši življenje samo po sebi ... malo bolj radostno in lahkotno. Ne otročje, ampak otroško.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
