Odkar živim na deželi, me vsakoletni mestni kaos ob sneženju manjkrat zadeva, zato me pa večkrat narava. Narava in večja odgovornost za kakovost bivanja. Namesto bentenja nad komunalo imam svojo lopato in polomljen križ, če ne pazim, kako jo uporabljam.
Kljub temu me še od malih nog nista zapustila čisto posebna radost in občutek čarobnosti, ko pada sneg. Tako globoko vsajena v meni, da me tudi vse neprijetnosti, ki jih sneg prinaša s sabo, ne odvrnejo od tega, da se ne bi v glavnem samo čudila temu čudežu izpod neba.
Kot mati sočutim s težkimi in napetimi snežnimi oblaki, ki se spuščajo nizko nad zemljo in napovedujejo sneg in v sebi podoživljam trenutke porajanja novega življenja. In potem ekstazo, ko se nebo odpre in se snežinke, vsaka ena in edina, vrtinčijo proti nam in spremenijo vse, kar poznamo, v nekaj drugega. In potem se skozi čarobnost razodene mir.
Naj bo ponoči ali podnevi, nobeno leto ne zamudim trenutka, ko preneha snežiti. Takrat grem ven in poslušam. Z vsemi čutili vpijam trenutek, ki se zdi kot mala večnost, in zadržujem dih, da zaslišim tišino, da postanem del nje. Ta potem ostane tudi še, ko se snežinke že zdavnaj vrnejo iz zemlje nazaj v nebo.
Otroci, sneg in še kaj so čudeži življenja, ki nas spremljajo na vsakem koraku, če se znamo ustaviti in videti njihovo pravo naravo. In hkrati tudi svojo. Čeprav je vrvež življenja izjemno zapeljiv in tudi zapovedan, je le pokrivalo, pod katerim utripa druga resničnost, ki čaka, da jo odkrijemo. Lahko v očeh drugega ali pa tudi v jasni zimski noči, ko se tudi sredi mesta vse ustavi in nam podari čas, da nahranimo svojo pravo naravo. Siti namreč veliko lažje vihtimo lopate, pa naj bo do glavne ceste ali pa do tam, kamor nas vleče srce.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
