Tokrat vam pišem z indijske terase. Pod mano se vije glavna cesta, po kateri nenehno brzijo vsa mogoča vozila, ki z nenehnim hupanjem opozarjajo druge udeležence o svojih namenih, in dokler ne usvojiš njihovega tekočega načina premikanja, se zdi, da tu vlada kaos. Ugotovila sem, da je najbolj varno, da se prepustiš toku in si pri tem pozoren v vse smeri hkrati. Potem se izpod kaosa pokaže utrip, ki zelo spominja na življenje samo.
Po električnih kablih se v tem trenutku podi trop opic, ki z roba ceste kradejo trgovcem sadeže in jih brezbrižno glodajo na oglasnih panojih.
Zrak je mehak in dišeč in iz ašrama se zasliši pesem pevcev, ki pojejo starodavne svete pesmi in vabijo, da si v dnevu vzamemo čas za božje stvari. In mir. Da se začutimo varne in ljubljene. Občasno tako močno, da se ljudem nehote ulijejo solze. Včasih od sreče, drugič od žalosti. Vedno pa zato, ker čisto vsak izmed nas to potrebuje vsaj toliko kot zrak, ki ga dihamo.
Ta ogromni kompleks, ki je nastal pod okriljem Sai Babe in je prinesel razcvet in obilje celotnemu mestu, ponuja skromna prenočišča in dobro hrano romarjem s celotnega sveta. Ne glede na veroizpoved so dobrodošli vsi, ki sledijo ljubezni, resnici in služenju drugim. Da ne ostane samo pri besedah, celotno infrastrukturo vzdržujejo prostovoljci, ki skrbijo za namestitve, kuhinjo, čistočo in izvajanje aktivnosti, posvečenih duhovnosti.
V malem mestu, ki je zraslo okrog ašrama, tako ni človeka, ki se ne bi dnevno zahvalil Sai Babi za njegovo delo, ki je omogočilo njim in še številnim po svetu, da živijo bolje in lažje kot prej. Čeprav je že pokojni, je jasno, da je še kako živ.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
