V poletnem času smo vsi malo bolj romantični kot po navadi. Morda nam zaradi toplote, razgaljenih delov telesa ali večjega občutka svobode misli večkrat uhajajo še kam drugem kot po ustaljenih poteh vsakdana. A željam navkljub je v odnosih še vedno preveč prepirov in premalo romantike.
Zadnjič sem bila priča konkretnemu prepiru in destruktivnost, v katero se zatekamo ljudje iz navade, je naravnost grozovita. Ko se počutimo stisnjene v kot, pa naj bo res ali ne, nam instinkt narekuje, naj pobegnemo ali pa gremo v boj. In prepir je boj. Je iskanje šibkih točk nasprotnika in uporaba velikanske sile, da bi ga potolkli na tla. In to počnemo, čeprav imamo izkušnje, da prepiri ne rešijo ničesar, in čeprav se, razen adrenalinskega olajšanja, po njih nihče ne počuti bolje.
Tako me vpraša gospa, katere mož je vedno prepirljive volje, ko se od kod vrne nasmejana domov, kako naj konča to klavrno dinamiko, ki ji izpije vse veselje. Po kratkem pogovoru ugotoviva, da je moža enostavno strah. In da s svojim protinapadom samo potrjuje njegov občutek, da ima prav.
Naslednjič tako gospa ni podlegla dogodkom, kakor so bili videti na zunaj, ampak je neosebno opazovala in se odzivala na tisto, kar je resnično. Na sočloveka, ki je bil v stiski in je deloval iz navade. Šla pa je še dlje, razkrila svojo ranljivost in ga povabila, da z njo deli svoje veselje, ne strahu. Namesto prepira sta tako po letih ustvarila čisto drugačen scenarij in romantika tega, kar sta ustvarila skupaj, je v odnosu odmevala še lep čas.
Morda je za ohranjanje isker v odnosu bolj pomembno to, da sprejmemo ogroženosti drugega, kot kaj drugega. Da v ključnih trenutkih ne izgubimo pameti in namesto adrenalinskih ognjemetov raje zanetimo iskrico ljubezni.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"