Ljudje smo včasih obsedeni z iskanjem ljubezni – ko smo sami ali v zvezi. Slednje pa včasih postanejo neskončen vir jeze, nezaupanja, žalosti in razočaranj. In nas puščajo same. Da bi morda bili pripravljeni videti, da je prva odgovornost, ki jo imamo, do nas samih. Da se odnos, ki ga imamo do sebe, zrcali v tem, kako se drugi vedejo do nas.
Praksa svetovanja in tudi življenja sta mi pokazali, da se vse težave, s katerimi se srečujemo v življenju, ne nazadnje združijo v isto točko. Ta ni nič drugega kot pomanjkanje ljubezni do sebe in drugih.
Na splošno se izkaže, da nas, kadar imamo težave v zunanjem svetu, v resnici tare pomanjkanje ljubezni do sebe. Zato je čas, da se poglobimo v ta odnos in začnemo biti do sebe takšni, kot si želimo, da bi bili drugi do nas.
Kadar imamo težave s sprejemanjem drugih ljudi in dogodkov, pa je čas, da v sebi poiščemo moč za odpuščanje in razumevanje, preden lahko spet zacelimo sebe. Vse se namreč začne in konča z nami. Življenje brez ljubezni do samega sebe je prazno na mestih, ki jih ne more zapolniti nihče drug. In dobro, da je tako, saj je prav, da smo mi edini, ki imamo tolikšno moč nad svojim življenjem.
Ko smo nekaj časa aktivno pozorni na odnos, ki ga gojimo s sabo, ko opuščamo naučene vzorce in iščemo nove načine, kako biti iskreni, sočutni, spoštljivi in ljubeznivi s sabo, postane to neločljiv del nas, ki ga ne bi zamenjali za nič na svetu. Zakaj le, saj je to razburljiva pot, ki na široko odpre vrata radosti, spoštovanju življenja in časa, ki nam je odmerjen na tej prekrasni zemlji. S kom in koliko ga bomo delili, pa začne izvirati iz veselja, ki ga prinaša deljenje z drugimi, in ne iz potrebe, da ne bi bili sami. V ljubezni smo marsikaj, osamljeni pa nikoli.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču