Maja Grilc (kolumna) o pravici do nepopolnosti

Maja Grilc (kolumna) o pravici do nepopolnosti (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Jana
19. 3. 2018

Zadnjič prisopiha prijateljica in se priduša, da ima dovolj. Z možem živijo pri njegovih in ona ne more več. Dovolj ima tega, da je vedno znova ona tista, ki jih razume in zraven trpi.

»Kako to misliš?« jo vprašam. Za trenutek se zbega, nato mi pove zgodbo, ki jo vsi poznamo. Lepega dne trčimo ob besede ali dejanja nekoga, s komer se ne strinjamo in s katerim živi dovolj blizu, da soustvarja izkušnjo našega življenja. Ker ne najdemo dobrega načina, da bi miroljubno skomunicirali problem ali pa bi ga najraje rešili nasilno, smo tiho. Navzven. Navznoter še lep čas besnimo nad drugim in včasih to jezo stresamo na bližnje, ki niso nič krivi.

Za hip sem razmišljala, ali naj ji povem, da to, da trpi, pomeni, da jih ne razume. Da vidi samo svoj način, ki je najbolj pravilen, in si ne zmore priznati, da vsak izmed nas živi po svojih najboljših zmožnostih ves čas. In da imamo pravico do tega. Biti nepopolni. Delati napake. Biti boljši ali slabši od drugega. Tudi jaz, tudi ona. Da trpimo zaradi svojih neupravičenih pričakovanj, da se bo nekdo spremenil tako, da bo po naši meri. In da tako kot delamo z drugimi v resnici, delamo s sabo. In da je to tisto, kar boli in kar lahko skozi intenzivnost pripelje tudi do bolezni.

In sem ji povedala, ker je življenje prekratko. Zraven sem ji masirala zategnjena ramena in hrbet ter jo spomnila, da se lahko odseli ali pa poskuša zares razumeti ljudi, s katerimi deli življenje. To je čarobna formula, ki zares prinese olajšanje in mir. Ker so potem besede in dejanja drugih samo to, kar so – besede in dejanja nekoga, ki nas zadevajo toliko, kolikor jih ali pa jih ne razumemo. Kar še ne pomeni, da imajo prav. Pomeni pa, da imajo pravico. Tako kot mi. In potem si nismo tako zelo različni, kot bi radi bili. Smo si pa bližje in z bljižnimi je lažje in lepše živeti. 

Priporočamo