V petek je bil v Ljubljani težko pričakovani vikend kundalini plesa. V mojih ustih pa granulom. Razpeta med možgani in srcem sem se odločila za slednje in upala, da bo tudi tokrat tako, da bo odločitev, ki razumsko nima nobenega smisla, prava. In je bila.
Skozi dihanje, ples in meditacije sem pod varnim vodstvom mojstrice vstopala v različna stanja zavesti in oživljala vse možne dele sebe, ki se v vsakdanjem življenju radi zlijejo v neko nedefinirano vsebino, ki preredko zaživi v polnosti. In kadar že, je le redko sprejeta v čisti lepoti, kar tudi v resnici je.
Spomnila sem se bolečine in sramu, ko moj nedolžni izraz ni bil sprejet. Ko je čista radost povzročala nelagodje, ogroženost in kako sem se zaradi tega malo po malo manjšala. Zakrivala svoj žareči notranji svet, ker nisem vedela, kako strašen je, če ga sami ne živimo.
In kar sem doživljala v sebi, se je v nešteto različicah odražalo iz mojih soplesalk. Ene počasneje, druge hitreje smo se včasih nežno in včasih silovito odpirale vedno globljim delom sebe. Jokale in smejale in naposled zadihale s celim telesom vse to, kar smo. Besed, ki bi opisale sladkost, ko se v sebi odpremo in ko to izvabimo iz drugega, ni. Jasnosti, da je ta neverjetni dar edina dragocenost, ki je skozi življenje ni pametno izgubiti, pa bistvo izkušnje. To je tisto, zaradi česar vem, da sem živa, da ljubim življenje in da življenje ljubi mene. Vedno in povsod.
V razgaljenem plesu z resnico je granulom izgubil moč. Dobil jo je komaj, ko sem odšla k zobozdravniku. A tokrat v opojnosti neverjetne življenjske sile, zaradi katere se lahko tudi v bolečini iz čiste radosti smejem do solz. Neverjetno, a zelo resnično.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"