Dolgo časa in vrsto neprijetnih izkušenj je bilo potrebnih, da sem dokončno popustila dejstvu, da niso vsi ljudje takšni kot jaz. Notranje naravnani na sledenje vrlin, ki so človeški vrsti docela dostopne.
Da sem verjela v to tudi zato, ker me je bilo strah videti ljudi takšne, kot so, ker sem mislila, da bo s tem propadla tudi moja vera v človeštvo. Potem sem uvidela, da sem v dojemanju ostala nekje na ravni ranjenega otroka in da je čas, da se premaknem naprej.
Po dolgi in ovinkasti poti sem prišla do tega, da ljudje niso takšni, kot so, ker bi tako želeli, ampak zato, ker jih je nekje globoko v njih še bolj strah kot mene. In človek, ki ga je strah in se počuti stisnjenega v kot, je brez dvoma najnevarnejša žival na zemlji. Kos mu je morda le še mati, ki brani svoje otroke. Ali pa človek, ki se je odločil za zavestno življenje, za sledenje svojemu notranjemu glasu in resnici.
Ta ima lastnosti, ki so naravnost čudežne. Poleg tega da je neuničljiva, deluje tudi, kadar na zunaj ni videti, da je tako. Treba jo je le poiskati in živeti.
Iskati pod ranjenjostjo, potrebo, da napadamo in se branimo, obsojamo, da iščemo slabo. Tam spodaj je resnica, ki je enaka za vse. Taka, ki ne boli, ampak osvobaja. Takšna, ki daje upanje in zaupanje, da je življenje čudežno in mi prav tako. In da to drži tudi za zlobno sodelavko, nevoljnega šefa, hladnega partnerja. Takšna, ki spremeni vero v človeštvo v dejstvo.
Sicer pa mi ne verjemite na besedo. Preizkusite sami. Naslednjič, ko se boste znašli v situaciji, ki vas fizično ne ogroža, se spomnite teh besed. Ustavite tok občutkov in misli, ki vas vedno peljejo po istih naučenih scenarijih in vprašajte: »Kaj se ti je zgodilo, da je to najbolje, kar zmoreš?« Pokažite sočutje do človeka, ki še verjame, da je to najboljše, kar obstaja. Če boste vztrajali, se vam bo svet obrnil na glavo in nič več ne bo enako kot prej. Pravljica? Čudež? Morda le resnica, ki smo jo pozabili. Nekateri otroci se je še spomnijo. Poskusite naprej z njimi.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
